Dobičkonosna dobrodelnost

Pomoč revnim je kočljiva zadeva. Nemalokrat se izkaže, da se za velikodušnostjo skrivajo tudi drugi interesi. Ko so v igri vrtoglave vsote, kot je milijardna pomoč državam v razvoju, je to še bolj razvidno. Številke so nepredstavljive. Ko jih podrobneje pogledamo, vidimo, da je »pomoč« precej perverzen izraz za te transakcije. Skupen znesek pomoči državam v razvoju namreč znaša okoli 100 milijard dolarjev na leto – a zaradi premikov kapitala in izogibanja davkom te države na leto izgubijo med 500 in 800 milijard dolarjev.

Da Afriko in druge države v razvoju praktično ves razviti svet obravnava kot zlato jamo, opozarjajo številne nevladne organizacije. 55 organizacij iz 18 evropskih držav je povezanih v mrežo Eurodad (European Network on Debt and Development, Evropska mreža o dolgu in razvoju), ki podrobneje analizira finančne tokove in poziva k večji transparentnosti in pravičnosti pri pomoči manj razvitim.

Težave naj bi se začenjale že pri nestabilnosti svetovnega finančnega sistema, ki ga poganja načelo ustvariti čim več denarja v čim krajšem času. Takšna ravnanja večajo prepad med bogatimi in revnimi ter neizogibno vodijo do kriz. Med glavnimi krivci za to je Mednarodni denarni sklad (IMF), ki je od 80. let prejšnjega stoletja spodbujal liberalizacijo in deregulacijo finančnih trgov v večini razvijajočih se držav. S tem je naredil ta gospodarstva bolj ranljiva za zunanje pretrese in za premike kapitala.

Že izbor držav, v katere se sploh vlaga, ni naključen. 75 % vseh neposrednih tujih vlaganj je tako namenjenih le desetim državam, za katere je predvidena najhitrejša gospodarska rast – med njimi prednjačijo Kitajska, Hong Kong, Mehika in Brazilija.

Pomemben faktor so tudi davki. Države v razvoju seveda niso v enakopravnem položaju, zato se v borbi za tuj kapital popolnoma prilagodijo njegovim zahtevam. Davke drastično znižajo ali jim določenim podjetjem celo povsem odpišejo, s tem pa se odrečejo pomembnemu viru za lastni razvoj. Ocenjuje se, da že na ta način izgubijo med 350 in 500 milijard dolarjev na leto. Eurodad ocenjuje, da zgolj zaradi izogibanja davkom lahko  umre okoli 1000 otrok na dan.

Izogibanje davkom je velik problem na širši ravni, s svetovno gospodarsko rastjo pa se je drastično povečalo tudi število davčnih oaz, organizacija Tax Justice Network trdi, da jih je že več kot 70. Polovica vse svetovne menjave tako poteka preko držav, ki v skupnem seštevku proizvedejo le 3 % svetovnega bruto družbenega proizvoda (BDP). Evropska unija na tem področju nima enotne politike, saj tudi nekatere izmed njenih članic, kot so Ciper, Nizozemska in Irska, omogočajo ugodne davčne pogoje in netransparentnost.

Primer za izkoriščanje davčnih oaz so multinacionalke, ki v Evropo uvažajo banane in pri tem večajo dobiček s celo verigo transakcij. Cena banane v Veliki Britaniji je en funt. Ko banana zapusti Južno Ameriko, je vredna komaj 13 penijev. Nato pa k ceni doprinesejo še osem penijev za nabavo na Kajmanskih otokih, osem penijev za finančne servise v Luksemburgu, 4 penije dobi irsko podjetje za uporabo blagovne znamke, 4 penije podjetje za zavarovalniške storitve na britanski davčni oazi Isle of Man, 6 penijev podjetje za menedžment na otoku Jersey in 17 penijev distribucijska mreža, ki ima sedež na Bermudskih otokih. Preostalih 40 penijev dobi trgovina, ki banano proda v Britaniji.

Kaj torej storiti, da bi bila pomoč državam v razvoju bolj učinkovita? V naravi kapitala je, da kroži in da išče profit, a že več transparentnosti bi zmanjšalo odtekanje velikih količin denarja preko davčnih oaz nazaj v razviti svet in s tem nadaljnje izčrpavanje nerazvitega sveta. Evropske države bi po mnenju mreže Eurodad lahko igrale ključno vlogo, če bi na tem področju imele skupen nastop in če bi pomoč zastavile kot dolgoročne projekte, ne pa kot iskanje čim večjega profita. Evropska unija se je zavezala, da bo v prihodnjih letih za pomoč državam v razvoju namenila 0,7 % skupnega BDP. Slovenija je pri tem pod povprečjem, do leta 2010 namerava sredstva za pomoč povečati na 0,17 %, do leta 2015 pa na 0,33 % BDP. Z večjo vlogo nevladnih organizacij, preglednostjo in skupno evropsko davčno politiko bi lahko ta sredstva bolje dosegla svoj namen, nujna pa bi bila tudi bolj učinkovita in aktivna vloga Mednarodnega denarnega sklada in Svetovne banke, ki si še zmerom zakrivata oči pred tovrstnim dogajanjem.