Zgodovina na televiziji

Potem doda še misel, ki smo jih v zadnjih časih velikokrat slišali po televiziji: »Pobijali so nedolžne Italijane samo zato, ker so bili Italijani«. Seveda je prvo, kar nam pride na misel, kdo poučuje zgodovino. To bi utegnili najprej biti učitelji, ki so v službi države. Potem je tu brez dvoma avtobus. Organizirani prevozi vsakemu posamezniku, pa naj je šolar ali upokojenec, omogočajo, da se seznani z geografskimi pojavi in zgodovinskimi ostanki, če jih je kaj. V primeru genocidov utegnejo biti precej skromni. Teža podajanja ostane na predavateljih. Žrtve informacij pa so nedolžni italijanski šolarji. Težko bi rekel, da je kje na svetu kaj drugače: države plačujejo arheologe, muzealce, pisce zgodovin in predavatelje, da mlade generacije zasipavajo s podatki. Pa se na podlagi teh podatkov lahko mladi formirajo v zrele politične osebnosti? To bi težko rekli. Šolar je vedno žrtev. Umetnostna zgodovina, zgodovina glasbe, zgodovina nemške, angleške, španske književnosti, srednjeveška zgodovina, prazgodovina… Ni mogoče, da teh neverjetno številnih zgodovin ne bi pomešali! Tu pa je še rumeni tisk z zgodovino filma in zgodovino rockenrolla. Evropske televizije nenehno vrtijo oddaje o zgodovini: vendar te oddaje so sestavljene iz starih filmskih tednikov, opremljene iz že pred desetletji posnetih pričevanj ostarelih udeležencev zgodovine. Predvsem nenehno gledamo razne diktatorje iz tistih časov. Je pa poskrbljeno za občutljive gledalce. Pobijanja na televiziji se vedno dogajajo v drugih časih ali pa v tujih, eksotičnih krajih. Tako da se teroristi vedno spremenijo v naštevanje precej puhlih številk. Tudi, če se zgodi pokol tik pod tvojim oknom, se televizija potrudi, da so grozodejstva obvladljiva in pojasnjena. Če pa je potrebno kaj napihniti, pa napihnejo. Tudi zgodovino naših dni pišejo televizijske hiše: kar bo posneto, bodo nekoč znanstvene oddaje o našem času. Vse, kar bo kdo lahko zvedel, bo iztrgano iz konteksta. Televizija je in bo nenehna izdelovalka pravljic, vendar takrat nas ne bo več, da bi ugovarjali. Pred dnevi sem poslušal slovenske ekonomiste, prvič po štirih mesecih, kar opažam, da imamo krizo, sem presenečen dojel, da je kriza resna. Že štiri mesece televizijski dnevniki poročajo, kako upada število naročil in kako podjetja razmišljajo o odpuščanju. No, potem sledijo prvi pretresljivi opisi odpuščanj. Lahko si ustvarimo splošen vtis, kako bo, ko bo brezposelnih sto tisoč. Plače javnih uslužbencev se bodo zmanjšale za deset ali dvajset odstotkov, pokojnine pet sto tisoč upokojencev seveda tudi. To, kar predlaga Borut Pahor, je bolj kozmetične narave. Kaj pa, če naročil za avtomobilske prevleke in pralne stroje ne bo še nekoliko več časa? Kaj, če bo brezposelnih sto petdeset tisoč? Plače javnih uslužbencev se bodo prepolovile, pokojnine pa tudi. Zdravstvo se bo skrčilo, tudi šol bo nekaj manj. Televizija ves čas vzbuja vtis, da o naročilih iz tujine, vpeti smo pač v globalni kapitalizem, odloča domača politika in še več, da o tem odločajo zapleteni ukrepi domače vlade in celo mnenje vzkipljivih domačih sindikatov! Če je res tako, kot slišimo, potem je kriza zgolj malo močnejši prehlad. Če pa je delo vsakega zaposlenega odvisno od bančnih kreditov, potem pač bodo domače in še bolj tuje banke odločale o tem, kdo bo kaj delal in kdo bo sploh kaj delal. In kdo bo sploh kaj prodajal. Šolarje bomo z avtobusi vozili na oglede nekdanjih tovarniški površin in jim razlagali, tu smo Slovenci nekoč proizvajali tisto, kar zdaj proizvajajo samo še Kitajci. Potem smo sami sebe pometali iz služb, preselili proizvodnjo, zdaj gradimo samo še domove onemoglih in stanovanja za tiste, ki jih ne morejo kupiti. Šolarji seveda ne bodo poznali zgodovine, morda bodo zgolj na internetu kdaj našli podatke o kakšnih vojnah za revolucijo ali za svobodo ali za samostojnost ali divjem boju za priključitev Evropi. Nekaj slovenskih zgodovinskih osebnosti bo pa vsak dan še kar naprej govorilo modrosti o spravi, pa kdo je zločinec, pa kdo je kriv za kakšen genocid, pa takrat se bomo tako kot danes čudili, zakaj naši sosedje počnejo podobne neumnosti. Kriza je pač tudi v sosednjih državah, zgodovina dvajsetega stoletja pa nas uči, da od vsake totalne krize, lahko nekdo iztrži tudi kakšno korist. Politično, seveda.