Grdi, dobri, zli

Vsi poznamo ta prizor. Policist grobo zaslišuje obdolženca, nato pa ga po izbruhu jeze drugi zasliševalec porine iz kamrice, ponudi zaslišanemu cigarete in kavo in mu s šepetom predlaga, da naj bo raje pameten in sodeluje z njim, ker je kolega pač čisto iz sebe in lahko naredi še kakšno neumnost, on pa ni več prepričan, da ga bo lahko še nadzoroval... Ta toplo-hladen pristop “korenčka in palice” je seveda zelo pogost tudi v zunanji politiki. Busheva obrambna doktrina, na primer, je temeljila točno na tem načelu, vzbujanju ubčutka, “da je vse mogoče”.

Odločitev odbora za zunanjo politiko, da podpre vstop Hrvaške v Nato ter odločitev Marjana Podobnika in Zavoda 25.junij, parapolitične organizacije, ki deluje v senci Ljudske stranke, da vloži zahtevo za referendum, sodita v isti, že opisan politični kalup. Na eni strani se Hrvaški nasmihajo “dobra” slovenska vlada in spravljiva opozicija, na drugi strani pa imamo “grde” in “radikalce”, ki so popolnoma nerazumni in pripravljeni na vse. Še več, prav zaradi grdih in zlobnih so dobri videti še boljši in bolj umirjeni. Ta mehanizem seveda ni uporaben zgolj v Sloveniji. Hrvaška je na ta način dolga leta kot jastrebe uporabljala hrvaške pravaše. Slobodan Milošević je dolga leta vladal zato, ker je svet strašil z Vojislavom Šešljem, Franjo Tuđman pa, ker je bil videti boljši od Miloševića. Ibrahim Rugova je užival podporo zaradi skrajnih metod Hashima Thaqija, Jacques Chirac je veljal za zmerneža v primerjavi z Le Penom, avstrijski kanclerji pa so desetletja, vse do leta 2000, slovenskim in evropskim politikom prodajali svojo zmernost, ki je bila seveda veliko boljša od političnega radikalizma Jörga Haiderja.

Stara Ruplova strategija

Pretiravanje s “prejudici”