Ima demokracija meje?

Da ne bo pomote – k zgornjim imenom bi lahko zlahka dodali še marsikaterega, tudi iz tki. "prve lige« politikov, ki so nekdaj ali celo zdaj sedijo v vladnih klopeh, a vprašanje ostaja isto: kje so meje demokracije, če sploh obstajajo? Vprašanje je preprosto, odgovor pa zapleten. Dokler demokracijo razumemo deklarativno, kot uresničevanje svobodne volje ljudi, še gre, zaplete pa se, ko demokracijo vrednotimo skozi konkretne primere. Adolf Hitler, denimo, je na oblast v Nemčiji prišel  demokratično, na volitvah 1932 je zbral dovolj glasov, da je kasneje lahko postal kancler. Bi morali Hitlerja takrat ustaviti? Kako?
Podobna vprašanja se zastavljajo ob aktualnih prizorih v Sloveniji, ko se je v ospredje prebila nekakšna stranka slovenskega naroda, ki vehementno napoveduje referendum o članstvu Hrvaške v zvezi Nato. Stranka ima menda vsega 1400 članov, na zadnjih volitvah so zbrali nekaj več kot 2000 glasov. Njeni vodilni predstavniki v komaj razumljivih enozložnicah v (pre)številne kamere in mikrofone razlagajo svojo ljubezen do domovine in žigosajo druge, ki se trudijo v tej vse bolj shizofreni situaciji ohraniti trezno glavo in zdrav razum.
Žal je takšnih ljudi vse manj tudi v vladnih vrstah. Zakaj je bilo treba po predsednika obskurne stranke pošiljati vladni avto v Maribor, zakaj je predsednik vlade čakal na »pogajalce« SSN, namesto, da bi bilo obratno, zakaj nekdo jasno ne pove Slovenski ljudski stranki, da je dovolj prozornih iger z blodnim Marjanom Podobnikom kot nekakšnim direktorjem nekakšnega civilnodružbenega zavoda? Je to še demokracija ali so stvari ušle izpod nadzora? Vladajoča politika na to vprašanje očitno nima odgovora, sodeč po tem, da so v sredo zvečer v parlamentu na izredni seji sedeli mnogi ministri, da o predsedniku vlade niti ne govorim. V trenutku, ko se gospodarstvo osipa, ko grozi izguba delovnih mest, ima predsednik vlade bržkone bolj pametno delo, kot pa pregovarjanje z Vinkovom Vincencem in podobnimi patroni, ki so, bolj nagonsko kot razumsko, zaslutili priložnost za svojih pet minut slave. Kaj je, denimo, na izredni seji počel minister za zdravje Borut Miklavčič, ki bi mu ta izgubljeni čas gotovo prav prišel pri iskanju virov za zapolnitev luknje v zdravstveni blagajni in izboljšanje delovanja zdravstvenega sistema v celoti.
Vincenc, Škrinjarič, Troha in podobni so pri vsem skupaj še najmanj krivi. Oni zgolj iščejo svojo priložnost, da bi nekoč postali Podobniki ali Jelinčiči, ki so se uspeli prebiti v vladne in parlamentarne klopi in postali pomembni. Težava je predvsem pri vodilnih politikih v Sloveniji: bolj ko so zagledani vase in v reševanje lastnih težav, koalicijskih ali opozicijskih, več prostora dajejo »politikom«, ki izkoriščajo nemoč in strah »navadnih« ljudi, ki se vsak dan bolj bojijo za svoje delo in eksistenco. S Piranskim zalivom to nima prav veliko zveze. In z demokracijo tudi ne.