Skrbi nas Iran, ne Palestinci

Deset dni po predčasnih parlamentarnih volitvah v Izraelu je predsednik države Šimon Peres prekinil tradicijo podeljevanja mandata za sestavo vlade predsedniku stranke z največ sedeži v parlamentu, ampak je, tako kot mu to veleva zakonodaja, to nalogo zaupal tistemu za katerega meni, da bo najlažje sestavil vladajočo koalicijo. To je po Peresovem mnenju Benjaminu Netanjahuju, čigar stranka Likud se je na volitvah uvrstila na drugo mesto in osvojila le sedež manj od trenutno vladajoče stranke Kadima, ki jo vodi izraelska zunanja ministrica Cipi Livni.

Kako se bo Peres odločil je bilo jasno že v četrtek, ko je Netanjahuju podporo izrekel vodja ultranacionalistične stranke Yisrael Beiteinu, Avigdor Lieberman. Njegova stranka je na volitvah zasedla tretje mesto in osvojila 15 sedežev. Netanjahu si je očitno zagotovil tudi podporo vseh frakcij, nacionalističnih in ultraortodoksnih, in bi imel v tem trenutku 65-člansko tesno večino v 120-članskem knesetu. Toda za stabilno vlado in vlado, ki ne bi predstavljala izključno trde linije, bi pa predstavljala vsaj teoretično možnost za nadaljevanje mirovnega procesa s Palestinci, bi Netanjahu potreboval široko koalicijo. "Pozivam predsednico stranke Kadima, Cipi Livni, in predsednika Laburistične stranke, Ehuda Baraka, da strnemo vrste in zagotovimo prihodnost izraelski državi. Z vama bi se rad srečal najprej in se skušal dogovoriti o vladi narodne enotnosti, v dobro ljudi in države," je Benjamin Netanjahu v govoru pred rezidenco predsednika Peresa še zadnjič pozval na sodelovanje in se hkrati skušal izogniti obtožbam, da sestavlja nelegitimno vlado.

Toda Livnijeva je jasno dala vedeti, da ne bo sodelovala v vladi, ki "nima politične vizije in je brez vsakršnih vrednot". Še več, odločena je, da ne bo podprla osebe, ki bo preprečevala napredek mirovnega procesa. "Takšna koalicija mi ne bo omogočila iti po poti, ki jo je stranka Kadima obljubila volivcem," je bila v svojih izjavah po Peresovi odločitvi o novem mandatarju odločna Livnijeva.

Livnijeva in Netanjahu se razhajata v več točkah, predvsem pa v odnosu do palestinskega vprašanja. Cipi Livni zagovarja nadaljevanje mirovnih pogajanj, ki bi zasledovala cilj dveh držav za dva naroda, pri čemer zagovarja umik Izraelcev z večine zasedenega Zahodnega brega. Netanjahu po drugi strani zavrača pogajanja, saj so jalova, absolutno nasprotuje kakršnimkoli ozemeljskim koncesijam ter namesto tega predlaga ukrepe za izboljšanje ekonomskih razmer na Zahodnem bregu in ustanovitev institucij za Palestince. Z drugimi besedami, Netanjahu noče, da bi Izrael vladal Palestincem, hkrati pa jim ne bi smeli dovoliti, da bi lahko ogrožali izraelsko varnost. Nikakor torej ne bi smeli imeti svoje vojske, nadzorovati zračni prostor ali dolino reke Jordan. In Netanjahu misli resno in ne bo ponovil napake zaradi katere je v veliki meri padla vlada, ki jo je vodil med letoma 1996 in 1999. Zaradi ozemeljskih koncesij Palestincem v Hebronu in drugod, pogajanj z Jaserjem Arafatom, pa tudi obtožb zaradi korupcije, ki so bile pozneje umaknjene, so mu takrat desničarske stranke odtegnile podporo, izgubil pa je tudi naklonjenost ljudstva. Maja 1999 ga je potem na volitvah za premiera premagal Ehud Barak, vodja Laburistične stranke, ki se je, vsaj po izjavah sodeč, tako kot Livnijeva odločil, da ne gre v koalicijo z Netanjahujem, ampak si bo povolilne rane lizal v opoziciji.

Da bo Netanjahujeva vlada, če mu jo v šestih tednih uspe sestaviti, s Palestinci ravnala po trdi liniji priča tudi dejstvo, da v včerajšnjem govoru niti z besedo ni omenil zastalega izraelsko-palestinskega mirovnega procesa ali rešitve problema, ki bi temeljila na dveh državah, ampak je kot največjo grožnjo varnosti Izraela izpostavil Iran. "Iran si prizadeva razviti jedrsko orožje in to predstavlja najhujšo grožnjo naši eksistenci po vojni za neodvisnost," je izjavil Netanjahu. Toda iz Irana Izraelu ne grozi le jedrska nevarnost, ampak tudi gibanje Hezbolah v južnem Libanonu, ki ga izdatno podpira Iran. "Iranske teroristične sile nam grozijo s severa. Izrael se že desetletja ni soočal s tako velikanskimi izzivi," je zbranim novinarjem povedal Netanjahu.

Izostanek omembe mirovnega procesa in retorika glede Irana zagotovo nista naleteli na odobravanje ameriške administracije, sicer glavne izraelske zaveznice, saj je Barack Obama že na začetku svojega mandata pozval k pospešitvi bližnjevzhodnega mirovnega procesa, prizadeva pa si tudi omiliti sovražno retoriko do Irana.

In če Netanjahu že ne bo imel večjih težav z ZDA, bi znalo že kmalu zaškripati v koaliciji, v kateri se bosta, kot kaže, znašli ultraortodoksna stranka Šas in ultranacionalistična Yisrael Beitenu. Vodja slednje, Avigdor Lieberman, je namreč goreč sekularist, ki močno nasprotuje verskim šolam in semeniščem, uvesti pa si prizadeva tudi civilne poroke, s čimer bi zadovoljil svoje sekularne ruske privržence. Vsemu temu stranka Šas močno nasprotuje. Sicer pa je vodja zdaj tretje najmočnejše stranke v izraelskem parlamentu imigrant iz nekdanje Sovjetske zveze, njegova predvolilna kampanja pa je temeljila na zahtevi, da izraelski Arabci prisežejo zvestobo židovski državi ali pa jim grozi izguba državljanstva. Zaradi njegovega odnosa do Arabcev se ga drži etiketa rasista in ultradesničarskega ekstremista, a ima kljub temu nekaj stičnih točk z zmerneži v izraelski politiki, tudi s stranko Kadima zunanje ministrice Cipi Livni. Kot rečeno, je Lieberman goreč sekularist, ki se bori proti temu, da bi ključna področja javnega življenja v Izraelu nadziral ortodoksni židovski establišment. Zato tudi ne čudi, da tudi sam poziva Cipi Livni, naj se pridruži koaliciji.

Če se v šestih tednih ne bo kaj bistveno spremenilo, bo Netanjahujeva stranka Likud v koaliciji z izključno nacionalističnimi in verskimi strankami, ki nasprotujejo mirovnim pogajanjem s Palestinci in ostalimi izraelskimi arabskimi sosedi.
Da pa trda linija do mirovnih pogajanj ne bo izključno v domeni Izraelcev je že napovedal palestinski predsednik Mahmud Abas, ki je včeraj celo zagrozil s popolno zamrznitvijo odnosov s katerokoli izraelsko vlado pod vodstvom politikov, ki ne verjamejo v rešitev z dvema državama.