Prihajajo SOS trgovine

Sredi stolpnic v ljubljanskih Dravljah, le nekaj metrov od velikega trgovskega centra z luksuznimi trgovinami, bo čez nekaj tednov odprla vrata majhna in precej drugačna trgovina. A za to trgovinico se skriva velika in daljnosežna ideja – omogočiti tistim z najnižjimi dohodki ugodnejši nakup čim več življenjskih potrebščin.

Čas je očitno pravi. Število brezposelnih se viša vsak dan. Tudi mnogim delavcem, ki ostajajo zaposleni, se plače zaradi zmanjševanja naročil, prisilnih dopustov in vsesplošnega varčevanja znižujejo. Za marsikoga postaja vse težje priti do osnovnih živil. SOS trgovina, kot se bo imenovala, bo ljudem z najnižjimi dohodki nekatere proizvode ponujala od 40 do 70 odstotkov ceneje od običajnih supermarketov. Kruh bo v omejenih količinah na voljo tudi brezplačno.

Ideja ni nova. V Avstriji tovrstne trgovine poznajo že desetletje, prve socialne trgovine pa so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja odprli v ZDA. Slovenski projekt vodi Evropska SOS zadruga iz Murske Sobote, ki se je zgledovala ravno po Avstriji. Pravzaprav se je vse začelo precej hitro. Do prvih konkretnih zamisli je prišlo konec januarja, 10. februarja so jih predstavili na razpravi v informacijskem uradu Sveta Evrope, preteklo soboto pa so imeli na Prešernovem trgu postavljeno stojnico, kjer so mimoidočim predstavljali svojo vizijo.

Zdaj že pospešeno pripravljajo svojo prvo trgovino. Najeli so prostore nekdanje samopostrežbe, ki je pred leti ugasnila zaradi novega nakupovalnega središča na drugi strani ceste. Ob našem obisku sta nasmejana prekmurska fanta ravno končala z beljenjem prostora. Predsednik uprave Alan Jurakovič se je tačas mudil na sestanku s potencialnim dobaviteljem, Jadranka Novak, ki pri projektu sodeluje s številnimi idejami in kot predstavnica za odnose z javnostmi, pa je med zaenkrat praznimi policami govorila o načrtih in težavah pri vzpostavljanju mreže SOS trgovin: »Mi orjemo ledino. Kaj se bo zgodilo, kako bo – še sami ne vemo.«

Ljubljana bo prvi poskus, trgovini že pripravljajo tudi v Mariboru in Murski Soboti, nato pa po potrebi še po drugih slovenskih krajih. »Trgovina je organizirana kot običajen d.o.o., s tem da je neprofitna. Vemo, da tu ne moremo ustvarjati dobičkov. Če pa dobiček vseeno nastane, se ne deli med ustanovitelje, ampak gre izključno za odpiranje novih delovnih mest, novih trgovin, podpiranje socialnega podjetništva,« je razlagala Novakova.

Idej ima veliko. »Prepričujem nekoga, ki študira psihologijo - družinsko terapijo, da bi delal vsaj prve tedne, ker nočem, da bi na nakupovalce kdo gledal zviška. Tako ljudje ne bodo prišli sem samo v trgovino, ampak dodaš še neko vrednost. Da se pogovarjaš, da poslušaš, da daš kak nasvet.« Za kasneje načrtuje tudi računalnik z internetom, kjer bi dobili informacije, pa da bi na oknih visele ponudbe zavoda za zaposlovanje, da bi delovali tudi kot neka informacijska točka. »Da ni samo trgovina 'kupi in pojdi', ampak kjer si prijazno sprejet. Ker se mi zdi, da je treba bolj gledati na človeško plat.«

Veliko pa je tudi neznank. Nekaterim idealom so se že morali odpovedati. Dobavitelji so se nad projektom načeloma navduševali, a podpisati konkretno pogodbo vseeno ni tako lahko. Socialne trgovine namreč delujejo tako, da jim podjetja po nizki ceni prodajo ali celo podarijo presežne proizvode – denimo takšne, ki imajo poškodovano embalažo ali ki jim manjka le še malo do izteka roka uporabnosti. Te količine pa niso fiksne. »Pogodbe je težko oblikovati, saj ne veš, koliko bodo imeli presežka in robe, ki se je bodo morali čim prej znebiti. Po svoje se vsi bojijo. Čas negotovosti je.« Jadranka Novak si je predstavljala, da bi trgovine imele predvsem lokalne dobavitelje. To bi projektu dalo še okoljevarstveno komponento, saj transport poleg večjih stroškov pomeni tudi znatne izpuste ogljikovega dioksida. A dobrodošel bo vsak dobavitelj. Zaenkrat so dogovorjeni z Žitom in z Ljubljanskimi mlekarnami. Izdelkov s pretečenim rokom uporabe pa ne bodo prodajali.

Nakupi v SOS trgovini ne bodo neomejeni. »Najhuje bo, ko bo nekdo prišel mimo in mislil, da lahko normalno nekaj kupi, pa žal ne bo mogel.« Potreboval bo namreč posebno kartico, ki mu jo bodo izdali kar v trgovini. Moral bo pa s potrdilom o višini osebnega dohodka, o višini pokojnine ali o prejemanju socialne pomoči dokazati, da je upravičen do nakupa v socialni trgovini. Tudi mesečni znesek nakupa bo omejen, s čimer naj bi bila onemogočena preprodaja dobrin. In kakšne bodo omejitve? Nekdo, ki prebiva sam in ima manj kot 500 evrov mesečnih prihodkov, bo lahko nakupil za 25 evrov blaga. Za dvočlansko gospodinjstvo je meja skupnih prihodkov 800 evrov, za nakupovanje pa 40. Tričlanska družina mora imeti prihodke manjše od 1.000 evrov, nakupila bo lahko za 50 evrov, štiri- in veččlanske družine pa imajo mejo 1.200 evrov ter 60 za nakupe v SOS trgovini. Podatke bodo preverjali v sodelovanju s centri za socialno delo, kjer bodo uporabniki prav tako lahko zaprosili za kartice. »Bo pa vse vodeno računalniško. Vsak bo lahko sicer kupoval v kateri koli izmed naših trgovin in večkrat na mesec, ampak tega zneska ne bo smel preseči,« je pojasnila Novakova.

Zamisel o socialni trgovini je pravzaprav istočasno zaživela na dveh koncih. Tovrstne trgovine je nedavno predlagalo tudi Društvo brezposelnih in socialno ogroženih, ki pa se je zadeve lotilo na drug način. Želijo si namreč, da bi bile tovrstne trgovine oproščene plačila davščin. Jadranka Novak jih nima za konkurente. »Oni so svojo pobudo vložili v državni svet z željo, da bi se temu prilagodila zakonodaja. Mi se razlikujemo v tem, da ne bomo nič čakali, da bi se zakonodaja spremenila, ker za zakon traja več kot eno leto, da je sprejet, ta procedura pa tudi zelo veliko stane. Rekli smo – mi delamo z zakonodajo, ki ta trenutek velja, in tudi ne vidim razloga, da ne bi plačevali davka na dodano vrednost. Če ga plačujejo druge trgovine, zakaj ga ne bi ta, saj tu ne bo velike razlike.« Z Društvom brezposelnih in socialno ogroženih si želijo sodelovati predvsem pri dobaviteljih. »Da ne bomo vsak posebej fehtali – jaz temu pravim fehtanje. Ker smo klošarji z malo višjo začetnico, saj ravno tako prosimo – samo da damo nekomu drugemu.«

Podjetja se sicer rada kitijo z oznako družbena odgovornost, a v Sloveniji ta pojem še ni povsem razčiščen. Jadranka Novak, ki poudari, da pri projektu sodeluje izključno prostovoljno in v svojem prostem času, je pojasnila: »V ZDA je to imidž. Če pogledamo spletne strani eminentnih podjetij, vsa omenjajo družbeno odgovornost. A lahko jo izkazuješ na različne načine. Pri nas vsi pišejo o njej, a se hkrati tudi vsi požvižgajo nanjo.« V SOS zadrugi želijo spodbujati socialno podjetništvo, ki je pri nas zaenkrat omejeno predvsem na invalidska podjetja. »Mislim, da smo eni prvih, ki dejansko hočemo poskusiti, kako to deluje. Tudi Marjana Kramarja sem pozvala, naj ta svoj milijon kar vzame, ampak naj ustanovi fundacijo in z njo podpira socialno podjetništvo.«

Osnovna živila najbolj ogroženim sicer nudita že Rdeči križ in Karitas, a Jadranka Novak izpostavlja dejstvo, da socialno dostopna trgovina človeku ponuja drugačno dostojanstvo: »Država preveč išče bližnjice. Pri socialnih trgovinah se mi zdi bolje, da ljudem ohraniš neko vizijo, vero, da se lahko stvari spremenijo. Ne uporabljam besede revni, ampak tisti, ki so ta trenutek socialno ogroženi. Ker se mi zdi, da se ima vsak možnost pobrati in da se mu jutri stvari lahko izboljšajo.«

Ko sta pomočnika zaključila delo za tisti dan, je s sestanka v trgovino prišel direktor Alan Jurakovič in dobre volje sporočil, da se mu je uspelo dogovoriti z enim večjih dobaviteljev. Tiskovna predstavnica Novakova je zaključila: »Lahko da smo norci, ampak upam, da nam bo uspelo. Čez kakšno leto bomo videli, če se bodo naša pričakovanja uresničila. Bo pa gotovo drugače, ne more biti kopija niti avstrijskih niti ameriških, gre za drugo obliko družbe. Ostajam optimistka, čeprav so pogajanja trda.« Kakorkoli – vseeno upajmo, da bo treba v tovrstnih trgovinah kupovati čim manj ljudem.