O mejah, referendumu in Natu

To pismo so spodbudili obnovljeni javni in politični spori v zvezi z vprašanji meje med našima dvema, kakor se navadno lepo in v skladu z resnico reče, sosednjima in prijateljskima državama. Naši državi bosta kmalu postali polnoletni, saj sta se za samostojnost in suverenost odločili 25. junija 1991.

Slovenija je že pred to polnoletnostjo postala del nove večdržavne skupnosti, Evropske unije, k istemu cilju pa stremijo tudi hrvaške politične elite in več kot polovica hrvaškega prebivalstva.

Najsibo tako ali drugače, a zelo kmalu, najpozneje pa leta 2014, bosta naša naroda in naši državi spet v isti državni skupnosti. Ker gre za majhna, obrobna evropska naroda in državi, nas spet čaka podobna usoda in prav nam bodo prišli vzajemna podpora, razumevanje in solidarnost.

Imam se za prijatelja slovenskega naroda in slovenske države, reči pa moram, da to prijateljstvo temelji na pozitivnih izkušnjah skupnega boja za državnost in obrambo naših držav. Da bi pojasnil svojo neskromnost (ki jo vsebuje trditev, da sem slovenski prijatelj), bom omenil le dva zgodovinska dogodka.

Ko so davnega 26. junija 1991 enote JLA prodirale v Slovenijo, sem občutil globoko solidarnost - v nesreči in stiski - s slovenskim narodom. Zvečer, ob približno 19.uri, sem odšel v Banske dvore, kjer se je sešlo državno in politično vodstvo z dr. Franjem Tuđmanom na čelu. Prosil sem ga, naj s pasivnim odporom, simbolično zrušitvijo mostu na Muri, pokažemo solidarnost s slovenskim narodom in nasprotovanje napadu na vašo državo. Časi so bili težki, naš položaj pa zaradi množičnega upora Srbov in popolne razorožitve Hrvaške zelo težak, zato se to ni zgodilo.

Vi, Slovenci, ste pozornost meni osebno in solidarnost z našim trpljenjem med vojno in vukovarsko epopejo izkazali ganljivo in zelo obzirno. V začetku novembra 1991, po padcu Vukovarja, sem bil povabljen v Ljubljano, da na velikem in pomembnem zborovanju pred najrazumnejšimi in najodgovornejšimi Slovenci v navzočnosti Milana Kučana spregovorim o napadu na Hrvaško in še posebej o Vukovarju. Govoril sem iz srca. Moj govor je bil zelo kratek, po njem pa so mi solze in ploskanje navzočih povedali, da nam v vukovarskem trpljenju ob strani stojijo majhni, a vendar veliki prijatelji - Slovenci.

Ker sem slutil, da bi mejna vprašanja lahko prerasla v destruktivne nacionalne in emocionalne težave, sem pred nekaj več kot petimi leti odšel na vzpetino Sveta Gera, ki ji Slovenci rečete Trdinov vrh, da bi, kot sem tam na vrhu dejal, »protestiral proti nesposobni hrvaški in arogantni slovenski oblasti, ker nenehno ustvarjata napetosti med narodoma, ki sta v zgodovini vedno živela v dobrih sosedskih odnosih«.

Stvari se v zadnjih petih letih niso spremenile, zadnje tedne pa se razmere še poslabšujejo, ker se politične zdrahe in prepiri prenašajo med ljudi in se med njimi krepijo v obliki predsodkov, sovraštva in verbalnega nasilja.

Že od nekdaj je namreč znano, pred kratkim pa je bilo to tudi empirično potrjeno, da so človeška in nacionalna čustva - ljubezen in sovraštvo, prijateljstvo in nasprotovanje - nalezljiva in da se pozitivni ali negativni občutki do drugih in bližnjih, pa tudi do drugega naroda in države širijo na tak način.

Če na Hrvaškem govorimo o visoki stopnji nacionalnega in državljanskega strinjanja glede tega, da je edina pravična in razumna rešitev mejnih sporov ta, da reševanje prepustimo kateremu od mednarodnih sodišč, mislim, da imajo tudi slovenski državljani pravico in dolžnost na referendumu povedati, kaj mislijo o tem.
Torej če se že bodo izrekali o tem, ali je treba Republiki Hrvaški dovoliti, da postane članica Nata, bi bilo dobro priložnost izkoristiti še za to, da se slovenskim državljanom omogoči, da povejo, ali se strinjajo z reševanjem vprašanj v zvezi z mejo z Republiko Hrvaško pred mednarodnim sodiščem.

Prepričan sem, da bi izid referenduma pokazal, da Slovenci, prav tako kot Hrvati, bolj zaupajo mednarodni pravičnosti in pravu kot svojim politikom.