Dežela nasmehov

Kitajsko Novo leto je mimo. Ljudje so v tem času množično potovali v domače province k svojim družinam, mene pa je pot zanesla med ljudi z večnim nasmeškom na obrazu, v deželo s prekrasnim vremenom, dobro in predvsem raznovrstno hrano, med opice, tigre in slone. Mrzlo, zimsko vetrovno vreme v Tianjinu sem za mesec dni zamenjala za čudovit poletni dopust na Tajskem.

Potovanje se je začelo v Gungzhou, kamor sem prispela po predolgi nočni vožnji z vlakom. Pričakala me je prijetna sprememba vremena, ljudje, ki jim je knjižna kitajščina drugi jezik in pa nenavadna hrana. Če imate težave z izgubljanjem odvečnih kilogramov, bi lahko bila ena izmed prepričljivo učinkovitih diet vsekakor obisk Guangzhoua. Štiri dni, ki sem preživela v čudovitem mestu s palmami, Biserno reko in spomladanskim vremenom sredi zime, so bili izziv mojim prehrambenim navadam. Pečeni ščurki, hobotnica, krokodil, notranji organi živali, mačke in psi, glava perjadi, ki vas opazuje iz juhe, so vsakodnevni obroki prebivalcev tega mesta. Zame in meni podobne nevajene temu podobne hrane pa pomeni le eno…ponovno vam bodo pristajala manjša oblačila.

Peti dan sem prispela na letališče v Bangkok, od koder me je prepričljivi taksist dostavil do turistične agencije, kjer so mi z nasmeškom na obrazu prodali celoten paket mojega dopustovanja. Tajcem je vsekakor treba priznati, da so odlični prodajalci, vajeni turistov in vešči dobre organizacije. Bangkok je mesto, ki nudi vse, kar srce poželi. Izraelska, indijska, kitajska, tajska, zahodna hrana, raznovrstne zdrave sladice. Še vedno se mi pocedijo sline, ko se spomnim na mango in riž oblit s kokosovim prelivom… božansko. Trgovine 7-eleven na vsakem vogalu, bankomati, prijetni barčki z udobnim kavčem, biljardom, televizijo. Knjigarne, kjer stare knjige enostavno prodaš in za polovično ceno kupiš nove. Lekarne, kjer ne zahtevajo zdravniškega recepta, ampak ustrežejo več ali manj vsaki farmacevtski zahtevi turista. Tuk-tuk taksisti te zastonj odpeljejo na želen cilj, če jim le ugodiš in se za nekaj minut ustaviš v trgovinah, kjer izdelujejo po meri narejena oblačila in trgovinah z zlatom. Izplača se jim, saj jim lastniki trgovin uslugo plačajo s petimi litri bencina. Poleg ohlapnih zakonov kar se tiče farmacevtskih izdelkov, nudi Bangkok tudi takšne in drugačne sex predstave, transvestiti in dekleta ljubezni so del vsakdanjika. Ob prihodu v Bangkok ti bodo slej ali prej v roke potisnili brošuro z osebnimi in malo manj osebnimi oglasi. Vsekakor sem že na začetku svojega potovanja vzljubila Tajsko, spoznala, da so Tajci eni izmed najbolj prijaznih ljudi, prepričalo me je prekrasno podnebje ter raznovrstna hrana. Po dolgem času sem celo jedla pico, ki se lahko kosa s pico v moji rodni deželi. Po nekajdnevnem pohajkovanju po Bangkoku sem z vlakom odpotovala v Chumphon, od tam pa zgodaj zjutraj z ladjo do mojega prvega otoka Koh Tao.

Otok Koh Tao, oziroma Otok želv, ki pa jih zaradi hitro rastočega turizma in temu primerne modernizacije na otoku ni več, je prekrasen majhen otoček, namenjen predvsem potapljanju, zaradi česar sem se tudi odločila zanj. Poleg številnih potapljaških centrov, so bele peščene plaže posejane z ljubkimi bambusovimi barčki, ob večerih mladi Tajci z baklami izvajajo razne akrobacije in poskrbijo za zabavo turistov. Ob polni luni je zabava za turiste obvezen del druženja. Če ste pa malce bolj pustolovskega duha in vam raziskovanje otoka in vzpenjanje po strmem hribu nista odveč, boste odkrili nenavaden bar, vklesan v skalo, sredi katerega se bohoti ogromno staro drevo in daje vtis labirinta. Nenavaden bar, katerega edina razsvetljava so barviti lampijončki, nudi dom ogromnemu kuščarju, ki pride vsake toliko čase pozdraviti lene obiskovalce v visečih mrežah in preudobnih naslonjačih, ki se igrajo z laserskimi videoigricami. Po intenzivnem štiridnevnem potapljanju sem odplula do naslednjega otoka Koh Samui.

Koh Samui je vsekakor bolj umirjen kot Koh Tao, bolj primeren za družinice in pare. Na otoku so prelepi slapovi, živalski vrt, kjer lahko jezdiš slona, hraniš krokodile, opice, si pripneš škorpijona na oblačilo, oviješ kačo okoli vratu ter pestuješ in po steklenički z mlekom nahraniš mladega tigra. Moje domovanje je bilo v počitniškem naselju Chalee Villa, ob oceanu v majhnem vrstnem bambusovem bungalovu z verando. Vespa je nujno in cenovno ugodno prevozno sredstvo. Najamete jo lahko na vsakem koraku. Dnevna cena je približno 4 evre na dan. Kuhan riž, rdeč, moder, zelen curry, piščanec s kuhano zelenjavo, ananas, lubenice so sestavine zdravega jedilnika na Tajskem. Poležavanje na plaži, preganjanje po otoku z motorjem, in obisk otoških znamenitosti so se po petih dneh končali in odpotovala sem v Krabi.

“A paradise is found…”, kot Tajci oglašujejo Krabi, je vsekakor vreden oglaševanja. Namestili so me v počitniškem naselju Phutara, ki ga vodita upokojeni šef policije in njegova žena. Prekrasna ogromna lesena hiša ob reki je bila moj dom naslednjih pet dni. Krabi nudi vse, od vodnih slapov, nacionalnega parka, votlin, sanjskih plaž, okoliških otočkov, templjev, muzejev, plezanja, potapljanja, golfa in še mnogo več.  Odločila sem se za rafting po reki. Seveda sem pričakovala, da me bo spremljal tajski vodič, izkazalo pa se je, da mi bodo edino družbo delali pomaranča, steklenica vode in nekakšen približek zemljevida, ki so mi ga potisnili v roko, preden so me posadili v kajak, me obvestili, da me pričakujejo nazaj v dveh do treh urah in meni nič tebi nič zaželeli srečno pot. Rahlo presenečena, pa vendar navdušena, sem zaveslala v džunglo. Občudovala sem prekrasno floro in favno, neuspešno poskušala s pomarančo podkupiti družino opic, opazovala vasice, odzdravljala tajskim ribičem, ki so mi v tajščini neprestano nekaj govorili. Po dveurnem veslanju mi je postajalo jasno, da sem se nekje na poti izgubila in da so me tajski ribiči verjetno opozarjali, da veslam v napačno smer. Ni mi preostalo drugega, kot da se poskušam po isti poti vrniti nazaj. Po štirih urah sem se izčrpana od veslanja in sonca končno privlekla do cilja. Popolnoma mirni so me na obali pričakali Tajci, mi veselo pomahali z mojo fotografijo v kajaku, mi jo seveda prodali ter me pogostili s piškotki in čajem. V naslednjih dneh sem z vespico požirala kilometre po otoku, se martinčkala na soncu, poležavala na plaži, obiskala nacionalni park z vodnimi slapovi in končno tudi vzljubila tajsko hrano. Kar se pa tiče brezalkoholnih pijač… če ne želite, da vam insulin podivja, nosite s sabo steklenico vode.

Prehitro se je moje dopustovanje bližalo koncu in nastopil je dan, ko sem morala z Air China odleteti nazaj v realnost…nazaj v zimski Tianjin. Obetajoče me je pričakalo lepo sončno vreme, ki pa ni trajalo. Naslednji dan je namreč že zapadel sneg. Tako se grejem ob električni pečki in obujam spomine na deželo nasmehov in čakam, da zimo zamenja poletje.