Indijski revni milijonar in domača Katarina Kresal

Letos televizija ni prenašala podelitve oskarjev. Škoda, enkrat na leto se rad počutim kot del Hollywooda. Pač pa sem lahko v revijah našel modne obleke filmskih zvezd! Vsaj to. Da vemo, kako so zvezdnice bile lepe na podelitvi. Letos je zmagal film »Revni milijonar«. Dobro, filmi so običajno pravljice, ta pa je seveda skrajno pravljičen. Revnih milijonarjev ni veliko. Milijonarji včasih poizkušajo postati revni, bodisi, da izzivajo nadzorne svete, bodisi, da jim padajo delnice. Vendar recept, ki nam ga ponuja film, v katerem indijski deček iz revnega sluma na običajnem kvizu »Milijonar« odgovori na vsa vprašanja in tako postane milijonar, to pa je že preveč. Recept je preveč vabljiv, da mu ne bi verjeli. Ganjeni smo. Razoroženi. Televizija pozna vsa vprašanja in vse odgovore! Takšne stvari vedno verjamemo. Slovenski izbrisani so preživeli sedemnajst let brez osebnih izkaznic in dovoljenj za delo, zdaj bodo pa dobili odločbe in možnost da iztožijo milijone. Stranka Boruta Pahorja se je dvajset let kalila v opoziciji in ob občasnem asistiranju velikim liberalcem, zdaj bo pa nenadoma vladala razumno in odgovorno! In ukrotila liberalce!
Televizija v času krize potrebuje osebe, ki ne bodo zahtevale avtorskih pravic. Politiki jih pač ne zahtevajo, zahtevajo pa udobne sedeže in sploh so organizacijsko naporni. Celo za prikaz smučarjev, tudi, če naši sploh ne zmagujejo, je potrebno kamere odpeljati v hribe na sneg in vztrajati v čudnem vremenu! Televizija potrebuje nove in cenene junake, to so pa lahko samo množični junaki. Iz vsakega izbrisanega je mogoče zlahka iztisniti izjavo, če pa je bil kakšen prav posebno nesrečen in mu v boju z birokracijo nikakor ni uspelo, pa celo sedemnajst let trajajočo zgodbo! Izbrisani vračajo novinarstvo naravnost nazaj v književnost, k Ivanu Cankarju, v čase, ko se je prebudilo slovenstvo! Televiziji tudi italijanski »ezuli« pridejo prav. Govorijo o dogodkih izpred petinšestdesetih let, kar smo navajeni in je za televizijo ugodno, obenem pa so pripravljeni na množične nastope, na primer obisk fojb, kar je popestritev že rahlo dolgočasnih proslav nasprotnega tabora in daje tudi možnost soočenja dveh nasprotujočih si strani, česar parade ponosa in nogomet ne ponujajo več. V času krize nam manjka delavskih demonstracij. Nepozabni televizijski junak Dušan Semolič že lep čas varčuje pri dogodkih tega tipa. Pač pa razmetava besede. Tudi sodniki so se nerazumno hitro unesli. Kaj delajo zobozdravniki, jih je premalo ali pa so prezaposleni z vrtanjem? Hrvati, Sanader, Piranski zaliv, grbasti kit? Srečanje Ivo Sanader in Borut Pahor na gradu Mokrice je primerno za ponavljanje v dnevnikih in tednik za naslednjih dvajset let! Urejeno grajsko okolje, mraz, zastave na dežju, vsa Evropa bo ves čas vedela, da se je za Nato in Evropo potrebno neizmerno truditi, tudi Balkan in Turčija bosta pošteno prestrašena, ker biti odvisen najprej od Slovenije, potem pa še od Hrvaške in še Albanije in morebiti še kakšne članice, to utegne biti naporno. Grad Mokrice bo postal znan tako kot grad vampirja Drakule. Hrvaški desničarji so pri priči povedali, da Hrvaška ne potrebuje Nata in Evrope, to je morda celo res, ampak kaj naj televizije tega sveta in posebej še slovenske delajo brez Nata in Evrope? To je tako, kot da bi televiziji vzeli Branka Grimsa! Ali mariborskemu županu Francu Kanglerju univerzijado!
Tako sem naštel razloge, zakaj volitev v evropski parlament sploh ne potrebujemo: ob prezasedenosti kamer lahko volivci samo potrdijo stare znance, Peterleta, Kacina, Murkovo, Pahorja, kvečjemu dodajo še Erjavca. Poizkus opozicije, da bi televizija zmogla še dramatično interpelacijo proti Katarini Kresal, je zmeren nesmisel. Ne moreš zažagati koalicijo na tistem delu, ki ravno ta hip v kriznem času junaško rešuje izbrisane in tako poglablja najimenitnejšo in trajno televizijsko mitologijo. Kaj je Kresalova kriva, da drugi Pahorjevi ministri niti ne dobijo priložnosti, da bi povedali kaj spornega ali vsaj pokažejo, da česa ne vejo? Zakaj opozicija televizijskim gledalcem ne privošči vsaj žaganje vedno bleščečega Boruta Pahorja? Kaj res moramo gledati zgolj nesrečne družine, ki jim plaz odnaša domačije? Je to dovolj, da se bo slovenski gledalec lahko počutil dovolj izbrisanega in ogroženega in si iskreno zaželel tolažbe in rešitve?