Kultura / Maljkovićeve Retired Compositions ena boljših razstav v Chelsea

V newyorški soseski Chelsea se obiskovalec v enem dopoldnevu sprehodi skozi vrata najprestižnejših privatnih galerij. A ljubitelju sodobne umetnosti kaj hitro postane jasno, da zveneče galerijsko ime v ameriškem tržno usmerjenem razstavnem sistemu ne pomeni tudi presežne kvalitete razstavljenih del. Februarska razstavna bera tako ne ponuja posebnih presenečenj, še več, ogled razstav ob koncu meseca je predstavil postane, občasno celo podpovprečne razstavne ideje v kvalitetnih, z galerijskimi financami dobro podprtih izvedbah. Toda vsaj ena razstava je izstopala iz povprečja.

Med sredino januarja in koncem februarja je v Metro Pictures na manhattanski 24. ulici prvič samostojno razstavljal David Maljković. Z razstavo Retired Compositions se hrvaški umetnik – le nekaj let za slovenskim kolegom Tobiasom Putrihom, ki je Slovenijo zastopal na zadnjem Beneškem bienalu – uveljavlja tudi na ameriškem umetnostnem trgu. David Maljković (1974) se je na svetovno sceno sodobne umetnosti zavihtel pred kratkim – od leta 2004 lahko sledimo njegovim prvim uvrstitvam na pomembne mednarodne razstave. Leta 2007 se je umetnikovo ime s škandalom zapisalo v zgodovino Beneških bienalov, ko mu je dodeljeno predstavitev nepričakovano odrekel nacionalni selektor Željko Kipke.

Dela Davida Maljkovića v medijih videa, fotografij, kolaža in arhitektonskih maket raziskujejo forme, strukture ter strategije modernizma na področju bivše Jugoslavije. Na točki raziskovanja arhitekturnih form in njihove zgodovine se Maljković približuje Putrihovi estetiki. Njegovi projekti po videzu in idejah še najbolj spominjajo na radikalno utopično arhitekturo šestdesetih in sedemdesetih let. Razstava v Metro Pictures ponuja dva nova videa, narejena posebej za tokratno postavitev.

Images With Their Own Shadows je bil posnet na lokacijah posestva/muzeja hrvaškega umetnika Vjenceslava Richterja, enega izmed ustanoviteljev umetniške skupine EXAT-51, ki je v petdesetih letih v Jugoslaviji zagovarjala abstraktno umetnost, kolektivne principe dela in pomen umetnosti pri doseganju družbenih sprememb.

Drugo delo, Retired Form, je nastalo v spominskem parku Dotrščina pri Zagrebu. Video in umetnikovi kolaži tematizirajo zgodbo spomenika žrtvam druge svetovne vojne, ki ga je leta 1968 v Dotrščini postavil kipar Vojin Bakić. Javni spomeniki so, v času približevanja jugoslovanske politike zahodu in prekinitve povezav s Sovjetsko zvezo, vpeljevali idejo slavljenja socializma v navidezno apolitično formo abstraktne umetnosti. V času hrvaškega nacionalizma devetdesetih let je bil park opustošen in pozabljen in Maljković ga obuja v novo življenje.

Razstavo zaključuje serija del Lost Pavillion, ki predstavlja nadaljevanje Maljkovićevih starejših projektov o zgodbah Zagrebškega velesejma. Ta je v svojem času povezoval ekonomijo Vzhoda in Zahoda, saj sta se v času hladne vojne le v Zagrebu bok ob boku predstavljali ZDA in Sovjetska Zveza. Lost Pavillion je kiparska in kolažna rekonstrukcija Ameriškega paviljona, ki ga je v Zagrebu leta 1956 postavil ameriški arhitekt John Johansen. Tako kot druga Maljkovićeva dela tudi to raziskuje emotivne in družbene drobce nekega izginulega časa.

Ob razstavi je v Metro Pictures na voljo odličen katalog za 15 dolarjev. Gre za zbornik besedil, ki ga je posebej za to priložnost uredil in kot posebno številko rednega časopisa Galerije Nova izdal kuratorski tim WHW. WHW od leta 2003 vodi program te zagrebške galerije in je med drugim tudi selektor naslednjega istanbulskega bienala.

Posebnega pomena je dejstvo, da je Maljković, ob teoretski podpori WHW, z Retired Compositions v New York prinesel idejo o posebnosti moderne umetnosti na področju nekdanje Jugoslavije. Tako se, tudi prek sistema privatnih galerij, uveljavlja zgodba o "drugem" modernizmu. Ta se močno razlikuje od dominantne zgodovine, ki jo je uveljavil ekonomsko močnejši zahodni svet umetnosti na čelu z ZDA. Zgodovina modernizma socialističnega tipa se umešča v pripoved o specifiki vzhodnoevropske umetnosti, ki jo v svetu že več kot desetletje propagirajo tudi slovenski umetniki (predvsem Irwin) in institucije (Moderna galerija). A vendar se je, kakor z intervjuji in objavo odličnega predavanja, ki se je zgodilo ob Maljkovićevi predstavitvi na 5. berlinskem bienalu, pokaže WHW, jugoslovanski modernizem bistveno razlikoval tudi od vzhodnega modela. Jugoslovanska umetnost je – enako kot ostala področja človeškega delovanja – v okviru socializma delovala, nastajala in bila sprejeta na specifičen način, ki ga bo treba še raziskati, ovrednotiti in uveljaviti kot posebno vrednost. Da bo do prepoznavnosti specifik jugoslovanske umetnosti v svetu lahko prišlo, pa največ pripomorejo prav razstave, kakršna je Maljkovićeva Retired Compositions.