Volilni zasuki v Baskiji in Galiciji

Nedeljske regionalne volitve v severnih španskih pokrajinah z visoko stopnjo avtonomije, Baskiji in Galiciji, so postregle s pomembnima spremembama politične slike obeh pokrajin. V Baskiji so ob 66 odstotni volilni udeležbi prvič po koncu Francove diktature leta 1975 nacionalistične sile izgubile večino v baskovskem parlamentu, a vse le ni izgubljeno za vodilno stranko tega bloka PNV (Baskovska Nacionalistična stranka) in Juana Joséja Ibarretxeja, ki je zadnje desetletje lehendakari, predsednik baskovske vlade. PNV je sicer tudi na tokratnih volitvah dosegla največ poslanskih sedežev in kljub manjšemu številu glasov kot leta 2005 celo povečala svoje zastopništvo za en glas, tako da jih bo imela trideset, vseeno pa to ni dovolj za vladanje, saj ji do večine v 75 članskem parlamentu ne moreta pomagati manjši nacionalistični stranki, Eusko Alkartasuna (EA) in Aralar. EA je s sedmih poslancev padla na dva, kar je že rezultiralo v odstopu njenega predsednika Unaija Ziarrete, prve žrtve baskovskih volitev. Aralar, ena od strank iz ideološkega bloka abertzale (kar pomeni domoljub, vendar se uporablja kot sinonim za baskovski radikalni nacionalizem), ki zavrača terorizem, pa je dobila štiri poslanske sedeže za razliko od enega iz volitev leta 2005.

Aralar je število glasov povečala tudi zaradi lanske prepovedi dveh nacionalističnih in separatističnih strank, ANV (Baskovska nacionalistična akcija) ter PCTV (Komunistična stranka baskovskih ozemelj), za kar se je špansko Vrhovno sodišče odločilo na podlagi leta 2002 sprejetega Zakona o strankah, ki omogoča prepoved strank, ki se jih da povezati s terorističnimi skupinami, v tem primeru s skupino ETA in že prej prepovedano stranko Batasuna, ki se jo je smatralo za politično krilo ETA. Te prepovedi so namreč povzročile na eni strani odvod glasov k stranki Aralar, na drugi pa tudi precejšnje število neveljavnih glasovnic, skoraj devet odstotkov, in en odstotek praznih glasovnic. Neodvisno od tega se je napovedoval uspeh Socialistične stranke, kar se je tudi uresničilo, saj je napredovala z 18 na 24 poslanskih sedežev, kar se utegne povečati še za enega, saj bodo v petek znani tudi rezultati glasov iz tujine. Tako so socialisti moralni, ne pa tudi relativni zmagovalci volitev.

To je še vedno PNV, vendar se kljub temu, da so nacionalisti izgubili možnost sami voditi Baskijo, postavlja tudi vprašanje, ali bodo sploh prisotni v novi regionalni vladi? Socialisti bi sicer lahko s 25 sedeži dosegli večino, če bi oblikovali koalicijo z desno Ljudsko stranko, ki jih bo imela 13, vendar je predsednik baskovskih socialistov Patxi López to že zavrnil. Hkrati dodaja: »PNV mora spoznati, da ni režim ali religija Baskije« in pravi, da se ne bo odpovedal cilju, da bo novi predsednik iz vrst njegove stranke. López se počuti »legitimnega za voditi spremembe« in je že napovedal kandidaturo za predsednika vlade ter oblikovanje manjšinske vlade, ki bo iskala podporo od projekta do projekta. Vsekakor so socialisti pogumni pri svojih napovedih, saj so že vnaprej zavrnili pogajanja s stranko Zveza, napredek in demokracija (UPyD) njihove bivše vodje Rose Díez za podporo, še preden so dobili potrdilo glasov iz tujine. Čeprav ima PNV več sedežev, ji bo vseeno težje doseči večino kot socialistom, vendar Ibarretxe, ki je mimogrede za lanski oktober napovedoval referendum o neodvisnosti Baskije, pa je bil ta prepovedan, še vedno upa na nov mandat. Kako bo na novo oblast reagirala ETA bo pokazal čas, je pa ta separatistična organizacija zaradi ilegalizacije ANV in PCTV že vnaprej volitve označila za nedemokratične, samo prepoved strank pa za manever, ki naj bi služil prevzemu oblasti s strani socialistov. Tako utegne svoje delovanje še radikalizirati, čeprav je dejstvo, da kljub njej manj sovražni politiki socialistov v primerjavi z Ljudsko stranko ter večkratnim pogajanjim in premirjem, ETA terorističnih akcij ni opustila.

Medtem ko so v Baskiji rast podpore zabeležili socialisti, se je ravno obratno zgodilo v Galiciji, kjer bo imela absolutno večino v prav tako 75 članskem parlamentu desna Ljudska stranka. Če bo bodoči baskovski parlament razdrobljen na sedem strank, kar oteži sestave ad hoc koalicij in iskanja podpore, pa je galicijski sestavljen precej bolj enostavno. Sedeže so si razdelile tri stranke, velika zmagovalka Ljudska stranka z 39, Socialistična stranka s 24 in Galicijski nacionalni blok z 12 sedeži. Zadnja štiri leta je tej severozahodni španski pokrajini vladala koalicija med socialisti in nacionalisti, tradicionalno konzervativno trdnjavo pa je zopet prevzela Ljudska stranka, katere predsednik Mariano Rajoy prihaja ravno iz Galicije. Zaradi poraza je Emilio Pérez Touriño, predsednik galicijske vlade, že odstopil z mesta generalnega sekretarja Socialistične stranke Galicije. Touriño opozarja na »najbolj umazano kampanjo v zgodovine demokracije« s strani Ljudske stranke in na njeno »demagoško, neodgovorno in nesprejemljivo obtoževanje«. Kljub temu kot razloge za hud poraz navaja takoimenovano dvovladje oziroma percepcijo, da sta obstajali hkrati dve vladi, ena socialistična in druga nacionalistična ter nezmožnost upravičenja zaupanja galicijskih volivcev.

Galicija je bila do volitev leta 2005 šestnajst let pod vodstvom Manuela Frage iz Ljudske stranke, enega od najtesnejših sodelavcev diktatorja Franca. Leta 2006 ga je na čelu galicijske veje stranke zamenjal Núñez Feijóo, ki se je oddaljil od svojega predhodnika in počasi gradil alternativno opcijo. Na poti na mesto predsednika galicijske vlade mu je pomagala tudi svetovna ekonomsko-finančna kriza, ki je še posebej v Španiji pustila močne posledice, saj ima ta država sedaj daleč najvišjo stopnjo nezaposlenosti med vsemi članicami Evropske unije Nezaposlenih je namreč kar 14 odstotkov. Uspeh Ljudske stranke v Galiciji je posebej koristen za predsednika stranke Rajoya, saj je njegov položaj negotov zaradi notranjih razprtij in škandalov povezanih s stranko, ki si še ni opomogla od porazov na parlamentarnih volitvah leta 2004 in 2008. V Galiciji pa si je verodostojnost zmanjšala leta 2002 ob nesreči tankerja Prestige, ki je popolnoma opustošila obale Galicije, na kar se je takrat vladajoča Ljudska stranka odzvala s prikrivanjem dejstev in slabo organizacijo reševanja. To je privedlo do nastanka ekološko-politične platforme Nunca Máis, ki je pomembno pripomoglo tudi k porazu Ljudske stranke na naslednjih volitvah. Bo za spremembo oblasti potrebna nova ekološka katastrofa?