Kultura / Ljudje radi verjamejo prevari

Kdo sta Vojko Anzeljc in Franci Kek? Če si boste slučajno ogledali njun dokumentarni film Gola resnica (pred kratkim je začel svojo pot po slovenskih kinematografih), ki razkriva podrobnosti o kandidaturi dr. Arturja Šterna za predsednika države na zadnjih volitvah, boste doumeli, da je slednje vprašanje več kot ustrezno. Ne glede na to, da eden v življenju nastopa kot režiser, drugi pa kot komik, politik, organizator glasbenih festivalov in kaj vem, kaj še vse.

Ko sta dobila idejo za film Gola resnica, sta že imela v mislih Arturja Šterna za vlogo imaginarnega predsedniškega kandidata? Predvidevam, da je bilo treba najti človeka, ki ni pretirano odvisen od svoje javne podobe.

Vojko: Franci je imel na začetku predlog, da bi imela nekega fiktivnega kandidata, ki sploh ne bi bil kakšna realna oseba. Ideja se nama je potem zdela nekako težko uresničljiva, zato sva začela delati na konkretni osebi. Zelo hitro sva prišla do spoznanja, da je Artur Štern praktično edini primerni kandidat.
Franci: V Arturju sva našla človeka, ki je po eni strani ekscesen in bo zato naredil vse, kar je potrebno za film. Šel bo tudi gol po Ljubljani, če je to potrebno. Je pa tudi dovolj pameten, da nam sedaj nihče ne more očitati, da smo ga zlorabili za namene filma (smeh).

Je obstajal kakšen strah v zvezi z njegovimi nepredvidljivimi reakcijami, saj človek pogosto ne ve, ali Artur misli resno ali pa se samo heca?

Franci: Artur v glavnem misli kar resno in se praktično nikoli ne zlaže. Razen za potrebe filma, seveda.
Vojko: Na nek način je zelo iskren človek in takšnega sva za uresničitev svoje ideje tudi potrebovala, saj nikdar nisva hotela nikogar zavajati. Razen, ko je bilo treba reči, da imamo zbranih 1000 podpisov za njegovo predsedniško kandidaturo.

Zelo ustrezna se mi je zdela primerjava v filmu, ki kaže podatek, koliko ljudi je kliknilo na internetno stran z Jasmininimi golimi prsmi, v primerjavi z novico o srečanju Janša - Sanader, ki jo je konzumiralo skoraj desetkrat manj ljudi.

Franci: Treba je tudi dodati, da pri srečanju Janša - Sanader ni šlo za običajni politični sestanek, pač pa za tisto znamenito srečanje na Bledu, kjer sta se dogovarjala o meji med državama. Slednje je tako doživelo 4.500 klikov na netu, dogodek »Jasmina pokaže joške« pa 36.000. Ker seveda nismo mislili resno s kandidaturo za predsednika države, smo potrebovali zgolj odmevnost, ne pa tudi kredibilnosti.

Kdaj bi vidva rekla, da je čas, ko je človeku dovoljeno, da preneha dvomiti o stvareh? Obstajajo denimo tudi takšni dokumentarni filmi, kot je tisti, ki sugerira na to, da je sloviti Stanley Kubrick zrežiral ameriški pristanek na luni - in je torej zgolj potegavščina?

Vojko: Obstajajo dokumentarci, kjer možje iz bivše ameriške administracije po vrsti priznavajo, da so na zemlji snemali posnetke, ki naj bi bili domnevno z lune. Zanimivo je morda dejstvo, da ljudje kljub temu raje verjamejo, da je človek na luni tudi dejansko pristal, ker pač tisti eden dokumentarec ne more narediti nič v primerjavi s poplavo tistih, ki trdijo, da je na luni dejansko pristal. Ljudje raje še naprej verjamejo v neresnične sanje, kot da bi prisluhnili in razmislili novim izsledkom.

Kdaj se vama zdi dovolj verodostojno, da posameznega človeka lahko tudi citiramo?

Vojko: Citiramo tistega, ki se nam zdi avtoriteta na določenem področju. Naj omenim zgolj osebi, ki jih navajamo v filmu. Denimo, Goebbels je prav gotova oseba, ki je uspela narediti dobro kampanjo za 2. svetovno vojno, kar pomeni, da je definitivno avtoriteta za področje manipulacije z ljudmi. Noam Chomsky pa je po drugi strani eden največjih razumnikov današnjega časa.
Franci: Prav Chomskemu gre pripisati misel, da je novinarjem bolj pomembna zgodba kot resnica. In pa tudi, da je druga najmočnejša sila na svetu, takoj za ZDA, javno mnenje, ki ga oblikujemo v prvi vrsti s pomočjo medijev.

Kaj pa potem v primerih, ko novinar želi objaviti resnico, pa je politika posameznega medija takšna, da tega ne stori?

Franci: Tudi to se seveda dogaja. Novinar ima urednika, urednik pa ima lastnika, ki mu je ponavadi najpomembneje, da zasluži čim več. Lahko je povezan tudi z določeno politično opcijo, od katere je deležen nekih bonitet in ji zato želi ustreči.
Vojko: Govorimo pravzaprav tudi o tem, da politiki lahko krojijo medije, kar je seveda stvar kapitala, ki pa je povezan s praktično vsem, kar nas obdaja.
Franci: Chomsky pravi tudi, da je država velikokrat zgolj orodje v rokah multinacionalk za dosego njihovih kratkoročnih ciljev, kar pomeni doseganje čim večjega dobička na račun kvalitete življenja državljanov.

Je treba pristati na to, da je kapital v naših življenjih tako pomemeben, ali se to nemara lahko tudi spremeni?

Franci: Javno mnenje je tisto, ki lahko spreminja stvari. Informacija je danes precej bolj razpršena, kot je bila včasih. Ljudje imajo danes več možnosti, da lahko prisluhnejo več različnim virom informacij.

Vendar, ali ni po drugi strani informacij že preveč?

Franci: Obstaja več vidikov. Po eni strani je informacij res že toliko, da človek včasih sploh ne ve več, kako naj se obrne, po drugi strani pa jih več tudi potrebujemo, da lahko pridemo do nekih ustreznih zaključkov. Primerna količina informacij je torej nekaj, kar moramo regulirati ves čas. Več virov informacij pomeni, da smo bližje resnici.
Vojko: Samega sebe sem pred časom vprašal, ali dejansko v glavi potrebujem toliko informacij, kot jih imam v svoji glavi. Spominjam se filma Himalaja, ki govori o ljudeh, ki živijo svoje življenje na način, da nimajo radia, televizije in časopisov. Nobena informacija iz globalnega sveta ne prodre do njih. V čem bi bili ti ljudje bolj neumni ali na kakršenkoli drug način slabši od nas ostalih? Ti ljudje se ne ukvarjajo z dogodki v Iraku in tudi ne ukrepajo. Zanimivo je morda dejstvo, da tudi mi, ki za informacijo vemo, prav tako ne ukrepamo.
Franci: Sam sem politični aktivist, ki za razliko od Vojka razmišljam proaktivno. Moje stališče je, da moram ukrepati, ker v nasprotnem primeru lahko nekdo postavi plinski terminal v Tržaškem zalivu ali pač v Kopru. Bo to za ljudi dobro? Nikakor ne, ker bo slednje vplivalo na pogoje za turizem in varnost. Takšnim zadevam se je moč upreti le z vzburkanjem javnega mnenja. Sam želim torej vplivati na javno mnenje na način, da se bodo ljudje postavljanju plinskih terminalov uprli. Tudi politika bo potem, na podlagi pritiska javnega mnenja, temu prisluhnila in zato prilagodila svojo odločitev, ker bo želela ugajati in si pridobiti glasove volivcev.
Vojko: Franci ima ekstrovertirano, aktivno osebnost, ki skuša spreminjati stvari, jaz pa bolj introvertirano, ki deluje po načelu »spremeni sebe in spremenil boš svet«. Najhuje pa je, če obstanemo nekje na sredi, ker potem v življenju ne naredimo nič.

Bojda ste se odločili za medijski post. Nam lahko poveste kaj več?

Vojko: Vprašal sem se, kako bi bilo, če bi odstranil odvečne signale iz svojega življenja in našel nek svoj mir. Hitro, ko sem ga začel izvajati, sem doumel, da je tudi naša družba strukturirana podobno kot arabski svet, kjer petkrat na dan preko zvočnikov poslušajo neke nagovore, saj sleherna radijska postaja praktično vsako uro predvaja poročila. Povsod okrog sebe sem kar naenkrat uzrl poplavo reklam za razne časopise, v vsakem drugem lokalu, ki ima televizijski sprejemnik, pa sem opazil, da predvajajo dnevnik. Kamorkoli se obrnemo, smo bombardirani s tem, s čimer naj bi se morali ukvarjati. Eksperiment traja že približno več kot eno leto, približno po dveh mesecih pa sem že pridobil neko kritično distanco, zato se včasih zdaj tudi že prekršim in pogledam tudi kakšen časopis. Bistveno je, da na stvari zdaj gledam s čisto drugačne perspektive.

Pri vas pa je najbrž ravno obratno, saj za svoje delo ves čas potrebujte določene informacije?

Franci: V politiki ne moreš odklopiti stvari, čeprav si nemara včasih slednje še kako želiš. Tudi elektronske pošte včasih najraje ne bi prebiral, vendar je tudi to pač del službe, zato to počnem pač vsak dan.

Se vam je življenje v vlogi poslanca sedaj kaj bistveno spremenilo?

Franci: Nekaj že, npr. da imam po enajstih letih redno plačo, če nič drugega. Občutek imam, da lahko bolj vplivam na kakšne politične odločitve. Prej smo bili vendarle neparlamentarna stranka, z manj možnostmi preko medijev vplivati na javno mnenje. Morali smo npr. organizirati stokilometrski pohod proti Obali, kjer smo potem protestirali proti terminalom, da smo na koncu lahko za televizijo povedali tri stavke. Danes je drugače, čeprav še vedno nisem minister, da bi se lahko neposredno odločal, kaj bom storil.

Koliko časa je nastajal film Gola resnica?

Franci: Meseca maja sva se z Vojkom začela pogovarjati, konec junija sva vprašala Arturja za sodelovanje, 3. avgusta pa smo začeli s snemanjem, ki je trajalo do začetka volilne kampanje. Nato smo se s Kolosejem dogovarjali, kakšne so možnosti za predvajanje filma v digitalni tehnologiji, in ugotovili, da so slabe, zato smo šli v povečavo na filmski trak.

Ste imeli veliko težav prepričati ljudi, da nastopijo v filmu, glede na to, da ne izpadejo vsi ravno najbolje?

Franci: Ponavadi je pri vsaki skriti kameri tako, da je kakšnih 10 odstotkov ljudi takšnih, ki objave posnetka ne dovolijo, z ostalimi pa ni večjih težav. Je pa res, da je nekatere treba prepričevati malo dlje časa.
Vojko: Skrita kamera je najbolj dokumentarni dokumentarec ravno zato, ker so ljudje resnično takšni, kakršni so v resnici, saj za kamero sploh ne vedo. Zavest o prisotnosti kamere pa že pomeni nastop.

Glede na to, da zaključek filma sugerira na samospraševanje, ki se tiče človekovega obstoja nasploh, bi vaju za zaključek vprašal še, kaj pomeni biti človek?

Franci: Ker gre pri tem za tip vprašanja, ki ga v filmu postavljava midva, je slednje vloga, ki je nisva vajena, zato bi se najprej morala pogovoriti in se naknadno javiti, da lahko verodostojno odgovoriva na zastavljeno vprašanje (smeh).
Vojko: Vprašanje se po mojem nanaša na vse ljudi za vse čase, zato gre pri tem za odgovor, ki ga iščemo prav vsi. Vključno z najinim filmom.