Rad bi bil sonce

“S sestro in prijatelji smo pred leti ustanovili ansambel Pot, ki je kasneje izdal kaseto z naslovom Ko korenin se zavemo, založilo pa jo je Ognjišče. To je bila ena prvih kaset pri tej založbi. Če ne bi bilo te kasete, verjetno tudi ne bi bilo druge, saj je več pesmi iz prve kasete priredil in aranžiral znani slovenski glasbenik Tadej Hruševar. On je tudi povabil k sodelovanju nekaj znanih slovenskih pevcev in tako je v letošnjih parlamentarnih počitnicah nastala kaseta z naslovom Za Slovenijo z ljubeznijo,” je januarja 1997 za Ognjišče povedal Marjan Podobnik. “Na enem izmed teh srečanj smo pripravili himno z naslovom Rad bi bil sonce, ki so jo udeleženci hitro sprejeli za svojo. To so lepi spomini na glasbo, ki me je osvojila.”

Zanimivo je spet prisluhniti pred trinajstimi leti izdani kaseti Marjana Podobnika in njegovih prijateljev, med katere so se takrat z največjimi črkami vpisali Oto Pestner, Anika Horvat, Miha Dovžan, Tadej Hrušovar in Pepel in kri. Kaseta z naslovom Za Slovenijo z ljubeznijo, izdana med parlamentarnimi počitnicami leta 1996, je izdelek, ki človeka pospešeno vrne v mladost, recimo v prostrano kuhinjo nekje na podeželju, na “pradavnih nam seliščih”, kjer se je na Gospodov dan vsaj enkrat na mesec zbrala cela rodbina, druge dni razsejana vsevprek po Sloveniji, ob nedeljah, ob času kosila, pa posajena za isto mizo. Mame, tete in stare mame so se sukale okoli štedilnika, prinašale na mizo pribor, krožnike in kruh ter skrbno privzdigovale pokrovke kipečih loncev, medtem ko so očetje, strici in dedje moško sejali o politiki in tu pa tam navrgli kakšen vic o Titu ali pa samoupravljanju, ki ga mularija, ta “zdrav nam rod iz korenin”, nismo razumeli. V zraku je dišalo po krepki domači goveji juhi, ki ji je sledil tenstan krompir in pusto meso iz taiste juhe, ponavadi kot specialiteta esigflajš, iz velike sklede na sredi mize je radovedno štrlela zelena solata s fižolom, medtem ko je radio igral tisto, zaradi česar so bile nedelje pravzaprav nedelje: glasbene čestitke po željah, čestitamo in pozdravljamo in osmrtnice.

Generacija, ki ve, kaj je kasetofon, lahko še dandanes zavoha idilo teh kulinaričnih zletov, posebej med poslušanjem Podobnikove pesmi Za Slovenijo z ljubeznijo, ki pravi: “Kjer diše prijetna vsem ognjišča, srečna sta slovenska hči in sin.” Da, gre za zmago in vonj spomina, so vizionarsko predvideli Marjan Podobnik in prijatelji. Zmaga in vonj spomina se bosta vrnila vedno, ko jim bomo prisluhnili in na Razpotju med levimi in desnimi izbrali pravo smer. In izbirati je treba smotrno, še osebej na referendumu, saj “če šel boš po eni, se drugi boš moral odreči”, opozarjajo Pepel in kri in dodajajo, da “kamorkoli boš šel, prišel boš do novih razpotij”. Na koncu potemtakem nista več samo dve poti, pomirjajo prijatelji, zato tudi ni več nevarnosti, da bi izbral tisto, ki je ni.

Če boš prisluhnil, bo pot prišla. Slediš vonju spomina in veš, da si pravilno usmerjen, zato si lahko rešen vseh dvomov olajšano zapoješ Ša-la-la. A le pazi, da v svoji razposajenosti, ko gledaš, kako “žito valovi” in čutiš, kako “v peči kruh diši”, ne boš objesten! “Če pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga, denar, sveta vladar, otrokom daj ga v dar,” svetuje na izbrani poti znak v obliki rezkega ženskega vokala, podprtega s sodobnim, hitrim tehno ritmom, tako ljubim mlademu rodu. Le kdo bi se mu lahko uprl? Še posebej Ko korenin se zavemo in dokler “v srcu tvojem polno je trpljenja, v srcu tvojem polno je gorja”. Če si dekle, pri tem nič ne maraj, saj On si te želi vseeno in zato “ne razočaraj ga”. In vedimo, več ko nas bo ubralo pravo pot, manj bo Sam (in Slutnja greha bo manjša). Na žalost pa, dokler oklevaš na razpotju, še “ne more reči ti brat moj, saj kot berač je pred teboj.”

Da, kako težko je poslanstvo človeka, ki živi in se razdaja za druge, pa najbolje ve Tatjana, ki jo pevec Podobnik prosi: “Spomni name se tedaj, ko na dolgih teh poteh sem sam, s solzo v očeh.” Da gre za resnično globoko osebnoizpovedno pesem, je Marjan Podobnik obširno pojasnil v Ognjišču: “Ta pesem je bila napisana v tistih časih, ko sem se šele začel spuščati v politiko. Takrat sem hodil v Zminec, kjer smo pripravljali ustanovitev Kmečke zveze, prve demokratične politične stranke. V tistem času, ko Tatjana še ni bila niti moje dekle, sem ji skušal v pesmi povedati tisto, kar sem čutil v svojem srcu. Kasneje sva postala mož in žena.” V verzih in ob narodnozabavnem zvoku kitare je to slišati še tolikanj lepše: “To ni greh, če te ljubi nekdo, in če ljubiš ga ti, priznaj si to.”

Med sponzorji kasete Za Slovenijo z ljubeznijo Marjana Podobnika in prijateljev je bila tudi tobačna tovarna, ki jo je nato politika (za kazen ali v zahvalo?) pod ceno prodala tujcem. No, če si v času izida kasete rekel kakemu zavednemu mulcu, da je premlad, da bi kadil, si z njegove strani tvegal osoren odgovor, da pač po svojih močeh podpira iskanje prave poti in gradnjo mostov, ki vodijo na “pradavna nam selišča”. Še več, ognjeviti oboževalec Marjana Podobnika in prijateljev bi precej razložil, kako bi bila kaseta, če bi več kadil, opazno cenejša ali pa da bi v najslabšem primeru za 1180 SIT (cca. 5 EUR), kolikor je stala kaseta, dobili precej več kot zgolj 25 minut in 4 sekunde glasbe. “Morda mi bo pozneje žal, da sem bil toliko zdoma in sem puščal ženo samo z majhnimi otroki,” se je v tistem janarskem Ognjišču spraševal Marjan Podobnik, ki je vselej znal prisluhniti klicu domovine Slovenije in njenih okupiranih zaselkov, “vendar ko tehtam ta vprašanja in vidim pred seboj pričakovanja mnogih ljudi, ki toliko pomagajo in molijo, mi je jasno, da jih ne smem razočarati.”

Več na Vibratorju!