Kakšno vlado si želite?

Vprašanje, ki ga ob prvih izkušnjah z novo vlado pogosto slišimo, ne le iz političnih ust. Za člane Janševe vlade dileme seveda ni, oni so delali odlično, dosti boljše kot sedanja vlada, kar radi povedo ob vsaki priložnosti, denimo Andrej Vizjak ali Milan Zver. Milan M. Cvikl, generalni sekretar trenutne vlade, na drugi strani, s statistiko dokazuje, da je njihova vlada dosti bolj učinkovita, saj je pri enakem številu sej obravnavala precej več točk in sprejela bolj pomembne zakone kot prejšnja, ki je na začetku večinoma sprejemala le ratifikacije. Zanimivo je tudi mnenje bivšega predsednika Milana Kučana, ki je ob obletnici smrti Janeza Drnovška pomenljivo dejal, da bi v teh časih potrebovali voditelja njegovega kova. Minister za okolje Karl Erjavec se je primerjave vlad lotil z izkušnjami, ki jih ima kot minister v obeh ekipah. Ob ocenjevanju stodnevnice Pahorjeve vlade je Erjavec povedal, da so se ministri v Janševi vladi vikali, da so se oglašali le pri »njihovih« točkah dnevnega reda, da je bil red in da seje niso dolgo trajale. Pri Pahorju pa sklepi niso pripravljeni vnaprej, vsak govori o vsem, reda ni, seje trajajo dolgo, zato pa je vzdušje bolj sproščeno. Najboljša vlada bi bila nekaj vmes, je zaključil vedno prostodušni, a nikakor naivni Erjavec, ki si nikoli ne zapre nobenih vrat.
Dilema vsekakor ni preprosta in presega zgolj izrekanje o lastnih političnih preferencah, levih, desnih, sredinskih, liberalnih, konservativnih in podobno. Primerjava je povsem neposredna: imate raje (navidezno?) učinkovitost, red in disciplino ali sproščenost in (navidezno?) kaotičnost, kjer lahko vsak govori o vsem? Na nek način se je ta dilema izostrila že v času volilne kampanje, ko se volivci niso odločali o kakovosti Janševega ali Pahorjevega političnega programa in sposobnostih njunih sodelavcev, pač pa o slogu njunega delovanja in nastopanja. A vrnimo se k uvodnemu vprašanju, katera vlada bi bila v teh razmerah bolj primerna?
Brez dvoma je za večino volivcev, ne le v kriznih časih, bolj udobno imeti premiera in vlado, ki imata odgovore na vsa vprašanja, red in disciplina pa vedno dajeta nekakšen občutek varnosti in vizije. Dosti lažje je prepričevati davkoplačevalce, da bodo morali izbrisanim izplačevati milijonske odškodnine, kot pa prepričati javnost, da se demokracija začne s spoštovanjem pravne države, ta pa z uresničevanjem odločb ustavnega sodišča. Prav tako se je lažje promovirati z gospodarskimi rezultati iz konjukturnih časov, kot pa v praksi uresničevati ukrepe za lajšanje posledic gospodarske krize. Jasno je, da je eden redkih virov, ki jih ima vlada v takih razmerah sploh na voljo, dvigovanje trošarin, zato so kritike opozicije, da je to nespametno siromašenje prebivalstva cenen in nekorekten populizem. Sploh ob podatku, da se je v obdobju 2004- 2008 bruto zadolžitev države v tujini povečala s 57 na 112 odstotkov BDP. Kot je opozoril dr. Dušan Mramor, je vračanje kreditov v kriznih razmerah zelo neugodno in dodatno poslabšuje položaj Slovenije.
Katera vlada bi bila torej bolj primerna za sedanje krizne čase? Objektivnega odgovora pravzaprav ni mogoče dati, saj je zelo težko korektno primerjati razmere, v katerih deluje ena ali druga ekipa. Vprašanje je tudi, ali so takšne primerjave sploh smiselne in komu, razen politikom, sploh služijo? Odgovor slejkoprej ostaja prepuščen preferencam posameznika in seveda oblikovanju javnega mnenja. Da to razumeta, dokazujeta oba glavna akterja: Janša z nepopustljivim bojem za pozitivno interpretacijo proračuna 2007, Pahor pa z odločno držo pri blokadi pogajanja Hrvaške za vstop v Evropsko unijo.