“Ledeni” Stanišić, vohun ali heroj ?

Novica, da je bil šef srbske tajne policije Jovica Stanišić, z nadimkom “Ledeni” in tesen sodelavec nekdanjega srbskega voditelja Slobodana Miloševića, že od leta 1992 pa vse do svoje zamenjave leta 1998 tajni agent ameriške obveščevalne službe Cia je v srbski javnosti izzvala različne komentarje. Cia je namreč Mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu poslala strogo tajno pismo, v katerem opisuje, koliko dobrega je Stanišić storil za obveščevalce. Cia sodišče naproša, da naj bo zaradi teh dejstev pri izreku sodbe do Stanišiča prizanesljivo.

Srbska tajna služba BIA, naslednica srbske SDV, ki jo je vodil Jovica Stanišić informacije, do katerih je prišel “Los Angeles Times” ni želela potrditi, medtem ko je minister za varovanje okolja Oliver Dulić dejal, da ne ve, kakšno bo uradno stališče o tej zadevi, da pa je njegovo osebno mnenje, da gre za “pretekli čas.”

Mnenja drugih poznavalcev delovanja tajnih služb so različna. Nekateri ocenjujejo, da je Jovica Stanišić, uradno oseba “številka 2” v času vladavine Slobodana Miloševića zgolj “vzpostavljal dobre odnose” med ameriškimi in srbskimi obveščevalci, medtem ko ga imajo drugi zgolj za vohuna, ki bi mu bilo potrebno soditi. Eden od redkih, ki so bili o tem pripravljeni spregovoriti, je bil Radmilo Bogdanović, nekdanji srbski minister za notranje zadeve.”Srečen sem, ker v času, ko sem bil minister policije Stanišić ni bil načelnik Resorja državne varnosti (RDV), ker bi se čutil odgovornega za njegovo sodelovanje s CIA. Če bi bili ministri ki so bili nadrejeni Stanišiću še živi, bi jih bilo potrebno vprašati, kako se je lahko zgodilo,  da šef tajne službe sodeluje s tujo obveščevalno službo. Tako pa sem miren, Stanišić si gotovo ni zaslužil biti na mestu, na katerem je bil in najnovejše informacije to potrjujejo.” Če bi bile navedbe neresnične, bi se po Bogdanovićevem mnenju Stanišić zagotovo oglasil in jih demantiral, vendar se to še ni zgodilo.

Velike usluge – brez plačila?

Američanom naj bi Jovica Stanišić razkrival ključne informacije, z njimi pa naj bi se dobival na ladjah in v "varnih hišah." Stanišić naj bi s CIA sodeloval zato, ker se ni strinjal z Miloševićevo politiko, od svojih ameriških delodajalcev pa naj ne bi dobil nikakršnega plačila. Navedbe v pismu sicer ne zanikajo, da je bil Stanišić organizator srbskih paravojaških enot, ki so med vojno na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini zagrešile zločine. Časnik razkriva, da je bila Cia na začetku vojne v nekdanji Jugoslaviji brez pomembnejših virov informacij. Takratni šef Cie v Beogradu William Lofgren, ki je bil v stiku z operativci srbske tajne službe, se je leta 1992 sestal s Stanišićem in ga nagovoril za sodelovanje. V tem času Stanišić ni bil več podpornik Miloševićeve politike, s svojega položaja šefa tajne službe pa je poskušal vplivati na Miloševića in ga prepričati, da odstopi od svojih najbolj skrajnih idej.

Zato mu je uspelo prepričati Miloševića, da bi bilo za Srbijo zelo koristno, če vzpostavi stik z ameriškimi obveščevalci. Milošević je to idejo odobril, s tem pa je imel Stanišić dovoljenje, da se redno sestaja z Lofgrenom. Po tem kanalu so se izmenjavala uradna mnenja o aktualnih dogodkih, prenašale razne zahteve, dogovarjali pa so se tudi o reševanju nekaterih napetih vojnih situacij. Ko so sile bosanskih Srbov zaradi bombardiranja njihovih ciljev s strani mednarodnih enot ugrabili 388 pripadnikov mirovne misije Združenih narodov in ko so zajeli pilote francoskega bojnega letala, ki so ga pripadniki vojske Republike Srbske sestrelili nad BiH, je Stanišić uporabil svoj vpliv in Američanom posredoval “podatke o lokacijah talcev iz vrst NATO”. Pomagal je tudi operativcem Cia, da “preiščejo množične grobnice in vzpostavijo mrežo sodelavcev v Bosni” ter Američanom predal “podrobnosti o delovanju Miloševićevega režima,” spomladi leta 1993 pa je vplival na Ratka Mladića, da je ustavil obstreljevanje Sarajeva.

Stanišićeva vloga je bila zelo pomembna tudi po podpisu daytonskega sporazuma. Takrat je sodeloval pri prepričevanju bosanskih Srbov, da morajo sodelovati s Cio. Da so odnosi med Stanišićem in Cio odlični, se je pokazalo tudi leta 1996, ko je takratni direktor ameriških obveščevalcev John Deutch Stanišića povabil v ZDA, srbskega agenta pa so na sedežu Cie sprejeli na najvišji ravni. Deutch mu je celo poklonil puško “pumparico” iz leta 1937, zelo cenjeno in dragoceno med zbiralci.

Milošević je imel sprva Stanišićevo komunikacijo z Američani za koristno, kasneje pa je začel sumiti, da ti stiki niso samo način izmenjave mnenj, da je Stanišić postal agent Cie in da ga bodo ZDA ob pomoči Stanišića poskusile zrušiti. Odnosi med Stanišićem in Miloševićem so se do konca pokvarili, ko je Stanišić začel nasprotovati Miloševićevim represivnim akcijam na Kosovu. Jovica Stanišić naj bi ob nekem sestanku Miloševića opisal kot “nečastnega in prevaranta”. Stanišič pa je bil tudi tisti, ki naj bi šefu Cie v Beogradu Williamu Lofgrenu predal načrte bunkerjev, ki so jih srbska podjetja gradila v Iraku v času Sadama Huseina.

Zato je leta 1998 Milošević Stanišića zamenjal z Radetom Markovićem, ki je opravil najhujša dejanja – umor Ivana Stanbolića, več atentatov na Vuka Draškovića, umor novinarja Slavka Ćuruvije in številna druga kazniva dejanja. Po umoru srbskega premierja Zorana Đinđića leta 2003 so Stanišića aretirali srbski varnostni organi v okviru tako imenovane operacije Sablja, vendar je bil po treh mesecih izpuščen iz pripora, ker ni bilo dokazov, da je sodeloval pri atentatu. Srbska vlada je Stanišića po hitrem postopku izročila haaškemu sodišču, sojenje pa se je zavleklo. Danes 58-letni Stanišić je namreč hudo zbolel in je bil tudi po aretaciji večkrat v Srbiji na dolgotrajnem zdravljenju. Toda Stanišić je sodeloval tudi pri formiranju krvoločnih paravojaških enot, ki so odgovorne za številne zločine. Ena od takšnih enot so tudi "škorpijoni", ki so svoj zločin - streljanju ujetnikov v BiH – celo posneli in bili zaradi tega tudi obsojeni. Stanišić bo moral dokazati, da ni odgovoren za te in podobne zločine ter da je storil vse, da bi jih preprečil, kar seveda ne bo lahko. Vodja pregona proti Stanišiću Dermot Groome trdi, da pismo Cie sodišču samo dodatno dokazuje, kako veliko moč je imel Stanišić. “Sposobnost, da obvaruješ življenja je dokaz o moči, da se življenja tudi vzamejo.” Stanišićev sodelavec Lofgren, ki je danes upokojen pa trdi, da je Cia napisala pismo zato, da pokaže kako je ta “menda slaba ocena naredila tudi veliko dobrega”, saj je ne glede na obtožnico “ta mož storil stvari, ki so omogočile, da se sovražnosti prekinejo in da v Bosni zavlada mir.”

Izdaja ali obojestransko sodelovanje?

Goran Petrović, ki je nekdaj v Srbiji prav tako bil na mestu direktorja srbske tajne službe,  pisma Cie ne ocenjuje kot poskus vpliva na sodišče in ne kot dokaz Stanišićevega “vohunstva.” “Ne gre za sporočilo – on je človek Cie, pustitega, da gre domov. To se ne bo zgodilo. Sporočilo je naslednje – preverite zločine, če je storil karkoli nezakonitega, toda ko boste sprejemali odločitev o kazni, imejte v misih tudi to, da je poleg nekaterih slabih stvari – če jih je storil – naredil tudi nekatere dobre. In to je skrajni domet te informacije,” ocenjuje Goran Petrović, ki dodaja, da “se ne spomni da bi Cia ali kakšna druga obveščevalna služba dala tribunalu kakšno informacijo, čeprav jih je Carla del Ponte vztrajno zahtevala.” Dobre zveze med vrhom srbske in ameriške tajne službe naj bi dokazoval tudi obisk Georga Deutcha, nekdanjega direktorja CIE, še posebej zato, ker direktor CIe, podobno kot predsednik ZDA, v tujino ne putuje zelo pogosto, le okoli 20 – krat letno.

Toda, ker šefi tajnih služb zelo pogosto sodelujejo s tujimi tajnimi službami – in Stanišić naj bi sodelovanje s Cio začel z dovoljenjem Miloševića – se seveda zastavlja tudi vprašanje, ali zgodba o “vohunu Stanišiću” morda ni nekoliko prenapihnjena. Če je Stanišić res prešel mejo, ki sodelovanje spreminja v vohunstvo, bi bilo mogoče ugotoviti le, če bi poznali motive Stanišićevega sodelovanja in informacije, ki jih je posredoval ameriškim obveščevalcem. Zastavlja pa se tudi vprašanje, ali ni obenem dobival tudi informacije s strani ZDA, ki jih je nato uporabila Srbija. Znano je sicer, da obveščevalne službe okoli 40 odstotkov svojih informacij pridobijo iz legalnih virov, okoli 50 odstotkov z izmenjavo informacij z drugimi, tujimi službami in samo okoli 10 odstotkov s klasičnim obveščevalnim delom. “Imate dve možnosti. Imate človeka, ki želi razvijati sodelovanje s Cio in z drugimi tanimi službami, kar je v interesu države. In imate drugo skrajnost, ki trdi, da je Stanišić delal za Cio, kar pomeni, da je bil njen sodelavec zaradi denarja ali zato ker je sovražil Slobodana Miloševića. Kar je noro. Kaj bi bil Stanišićev motiv, razen strokovne in profesionalne strani? Denar ? Stanišić je bil načelnik tajne službe v času vojn, tihotapljenja, kriminala. Njegov šolski prijatelj Mihajl Kertes je bil na čelu carine, Stanišić je lahko vzel, kolikor je hotel. Ideološki motiv ne obstaja, kajti Stanišić velja za patriota in srbskega nacionalista. In ker velja tudi za profesionalca se vsiljuje sklep, da gre za človeka, ki je uvidel, da je sodelovanje s to veliko službo nekaj, kar je koristno za državo Vsak z dvema gramoma možganov bi na njegove mestu naredil isto. Drugega motiva ne vidim,” pojasnjuje Goran Petrović v intervjuju za Politiko.“Stanišić ni bil samo navaden obveščevalec. Bil je intelektualec, ne radikalni policist. Bil je izobražen in strokoven in vedel je, kako je potrebno organizirati službo,” pojasnjuje književnik Dobrica Ćosić, ki je bil predsednik ZRJ leta 1992 in 1993.


Vse skupaj je še toliko bolj zapleteno, ker so se medtem tudi v Srbiji pogledi na to kdo je bil “dober” in kdo “slab”, v zadnjih letih spremenili. Opozicija, ki je prišla na oblast 5. oktobra leta 2000 je imela odkrito podporo zahodnih držav in tudi zahodnih obveščevalnih služb, ki so – to je postalo znano šele kasneje – stale tudi za organizacijo gibanja “Odpor”, ki je bila zelo pomembna ob rušenju oblasti Slobodana Miloševića. Nekdanji premier Srbije Zoran Živković, ki je postal premier po atentatu na Zorana Đnđića, 12.marca leta 2003, je tako nedavno priznal, da so se v srbski vladi pred imenovanjem visokih policijskih in vojaških funkcionarjev – tudi v Haagu pravkar obsojenega Sretena Lukića – redno posvetovali  s “Haagom, Washingtonom, Londonom, Berlinom, Parizom” ali se proti izbranim kadrom vodi kakšen postopek. Šele ko so dobili negativne odgovore, so jih imenovali.

Takšen vpliv tujih držav je seveda nenavaden, toda za ta nenavaden položaj je bila kriva tudi avtoritarna vladavina Slobodana Miloševića. Vse torej kaže, da bo iz velike afere o “šefu srbske SDV, agentu Cie” na koncu ostal samo milni mehurček. Kljub temu pa je zgodba nov dokaz o tem, da ob vojnah na Balkanu ni bilo vse tako črno-belo, kot je bilo videti na prvi pogled, pač pa da je bilo vmes tudi veliko zelo sivih lis.