Slovenija kot pasivna hiša

Na sejmu gradbeništva so mi ponudili idejo, kako urediti Slovenijo. Če politika nikamor ne napreduje, z gradbeništvom nikakor ni tako. Stotine primerkov reklamnega gradiva ti povedo, da je potrebno zagotoviti samozadostnost objekta. V stranski dvoranici sem zagledal množico ljudi, ki se je gnetla pred predavateljem in zavzeto spremljala grafikone. Kaj je bistvo pasivne hiše? Izračuni. Matematika. S pomočjo matematike in grafikonov porabnik pride do jasnih rezultatov, kaj se splača. Na začetku je potrebno hišo temeljito izolirati, kar utegne biti drago, potem je potrebno investirati v razne naprave, kar je spet drago, ampak v tridesetih ali petdesetih letih nizkih stroškov za ogrevanje in razsvetljavo se bo vse skupaj počasi, a zanesljivo obrestovalo. Danes je vaš oče tajkun, vaša mama minister, jutri boste vi v kakšnem nadzornem svetu, vendar nekoč boste zgolj upokojenec. Misliti pa morate že zdaj za vnaprej. Hišo bomo ogrevali s toplotno črpalko, uporabili kakšno toplo vodo iz globin, sončni kolektor na strehi bo poskrbel, da se bomo lahko umivali in tudi organske odpadke bom pretvarjali v humus. S protivlomnimi vrati se bomo varovali nepridipravov, klimatske naprave in kamini bodo pa razkošni, vendar bolj za okras. V državi, ki sedemdeset odstotkov družbenega produkta ustvari z izvozom, je vsaka misel, da bi se načrtno veljalo ukvarjati s kakšnim notranjim problemom, nenavadna. Televizijskim gledalcem in bralcem časopisov se dozdeva, da so drobni problemi s cestami, vrtci, bankami, vlado, izkopavanji okostij in raznimi predpisi zgolj zato, da nas dražijo. Velikanska in mogočna družbena nadgradnja, kakršno smo podedovali iz davnih in popolnoma pozabljenih socialističnih časov, je nepremakljiva in nespremenljiva. Evropa pa je okolje, iz katerega črpamo energijo. Država nas zgolj ščiti, da Evropa ne bi izčrpala preveč energije iz nas. Na gradbenem sejmu sem opazil živo željo mladih in srednje starih, da ohranijo naravno okolje in da v njem preživijo. Jasno je, da se bo vse dogajalo doma, v bližini televizorja in računalnika, industrija in ceste v daljne kraje in parkirišča, vsi ti tuji elementi pa se bodo že nekako prilagodili. Gradbeni sejem v Ljubljani kaže, da je posameznik še vedno sam kovač svoje sreče, sam graditelj in sam mojster prihodnosti. Tega res nisem več vedel, hočem reči, na vse to sem do neke mere pozabil. Ko mi mediji nenehno govorijo o naraščanju števila brezposelnih, statistike in grafikoni sicer spremljajo dogajanje, vendar niso prepričljivi. Kakorkoli se številke vrtijo in preobračajo pred mano, jim ne verjamem, da so zanesljive. Podobno, kot dviganje in padanje delnic, vedno vse skupaj kaže na sveto igro globalnega kapitalizma, manj na jasno izračunljivost prihodnosti. Že res, graditi je potrebno in vsakdo naj gradi elegantne pasivne hiše, ampak pri tem se bo potrebno prevažati v avtomobilih, ti pa se tako nenavadno cenijo, da je nenadoma prav verjetno, da se bo proizvodnja avtomobilov zmanjšala, nekatere tovarne bodo propadle, če ne bo dovolj avtomobilov, kdo bo potem plačeval za vinjete in iz česa bomo potem gradili avtoceste? Ali avtoceste sploh še bodo ali pa nas bodo morda zgolj kolesa prevažala po stranskih stezicah?
Država, kakršno mi vsakdan upodobijo mediji, se mi prikazuje v nejasnih, meglenih obrisih. Brez izračunov. Čeprav verjamem, da nekje globoko v drobovju politike marljivi palčki nenehno pretehtavajo različne možnosti. Mediji niso reklamni prospekti, tega se zavedam. In tega se bojim. O pasivni hiši sem zvedel že toliko podrobnosti, da to in ono počasi že razumem, Slovenija, ta izjemna država z več različnimi izjemnimi politikami, mi je pa vedno bolj nerazumljiva.