Novinarske črne luknje

Predsednik slovenske vlade Borut Pahor je odšel v črno luknjo in se vrnil živ in zdrav. Niso ga likvidirali. Se vam to zdi morda precej neumen začetek vesti o Pahorjevem obisku in uspešni vrnitvi iz Srbije? Je Pahor res odšel v srbsko “črno luknjo”, ali pa se je morda vrnil iz “zlate jame” za slovensko gospodarstvo, kot so prepričani nekateri slovenski gospodarstveniki? Ali niso prav v tej “črni luknji” našli svoje zavetje tisoči Slovencev med drugo svetovno vojni, ali ni iz te “črne luknje” prišla tudi pomoč za obrambo severnih meja Slovenije? Ali 20 000 Slovencev vsako novo leto praznuje v srbski “črni luknji”? Je del Slovencev torej mahnjen na temo, kar je povsem razumljivo, saj nismo samo narod planincev, temveč tudi narod jamarjev. Kar seveda dokazujejo tudi izkopavanja kraških brezen in zazidanih rudniških jaškov. Vsa ta vprašanja in dileme niso povsem brez podlage, če seveda vzamemo povsem resno trditve, ki jih je objavil slovenski “osrednji” časnik, ki na ta način vzpodbuja naše “širše razmišljanje”. “Srbija je črna luknja v Evropi. Likvidira vse napredno v zgodovini. Že od odcepitve Slovenije se ponavlja ena in ista zgodba” je bilo nameč zapisano v Delu (http://www.delo.si/clanek/76951) samo dan pred Pahorjevem obiskom v Srbiji.
Potem sledi razglabljanje novinarja o statusu Vojvodine in “državljanih Vojvodine” (?!) o odnosu cerkve in države itd. Vsi sklepi kolumnista sicer niso niso povsem napačni, toda bistveno je nekaj drugega – da namreč tudi iz te kolumne veje primitivno sovraštvo, ki je bilo in je še zmeraj zaščitni znak precejšnjega dela slovenskih poznavalcev “Zahodnega Balkana.” Za ta pogled na svet so značilni že preseženi stereotipi in poenostavljeni klišeji, ki so pogosto tudi nazoren dokaz komaj prikrite srbofobije. S tem je povezano tudi kronično pomanjkanje poznavanja pravih dejstev, nezaupljivost do vsega, kar prihaja iz menda primitivnega “juga”, in vnaprejšnje obsojanje “Balkana” kot nečesa zaostalega. To so splošni simptomi družbene bolezni, za katero kronično trpi največji del slovenske komentatorske scene že od nasilnega razpada države, po katerem o okuženem “jugu” najraje pišejo komentarje kar iz varnih foteljev v naši domovini. Tiste, ki so sposobni oditi na teren brez v naprej napisanih tekstov ter so res sposobni kritične distance do klišejev, je v Sloveniji mogoče prešteti na prste ene roke. Enega od najboljših zapisov, v katerem je Goran Vojnović odlično obračunal z novinarji te sorte in jih je imenoval “novinarske ničle” je bilo sicer mogoče nedavno prebrati tudi v Dnevniku ( http://www.dnevnik.si/debate/kolumne/1042249687, kjer so tudi nazorno prikazani mehanizmi, ob pomoči katerih del slovenske novinarske scene parazitira na vzpodbujanju sovraštva, ki pa seveda ni nujno omejeno samo na Srbe, pač pa se po sistemu povezanih posod lepo prenaša tudi zoper mnoge druge, predvsem v Sloveniji živeče manjšine, od “izbrisanih” do nekdanjih pripadnikov JLA, žensk in Romov.
Cvetober slovenskega nacionalizma je bogat in se od vznika nove države lepo razrašča. V to spadajo tudi slaboumne izjave predstavnikov SDS-a  o “izdajalskih” izjavah Iva Vajgla v Beogradu in o izbrisanih, svojevrstni šampion stereotipnega in ksenofobičnega pisanja o podobnih temah pa je tudi Marko Crnkovič. Že ob zmagi Zorana Jankovića Crnkovič ni mogel iz svoje kože, da ne bi v svoji kolumni v Dnevniku in v blogu zapisal: “Se opravičujem, ampak izgledal je kot pravi Neslovenec. To me sicer ne bi motilo, če ne bi ravno postal novi ljubljanski župan, tako pa se mi je zdelo bedasto…Da dobi človek, ki ni rojen v Sloveniji in ki v okviru službe neobvezno in neženirano promovira svojo neslovensko kulturo, skoraj dve tretjini glasov na volitvah za župana glavnega mesta Slovenije, se mi zdi popolnoma absurdna oblika tolerance…Zadnjič sem v zvezi z Jankovićem dal za Pop TV kao nacionalistično izjavo. Najprej sem rekel, da je imel France Arhar kot kandidat za župana Ljubljane problem, ker je iz Cerknice, medtem ko Janković ni imel problema, čeprav je bil rojen v Srbiji. Sicer sem pripomnil, da pri Jankoviću ni najhuje, da je Srb, in dodal, da določba, da za predsednika ZDA ne more kandidirati nekdo, ki ni rojen na teritoriju države, ni čisto za lase privlečena.” In navkljub zgražanju uredništva, ki se mu večinoma tako ali tako obrača želodec ob večini umotvorov, ki jih zapiše, je Crnkovič doživel celo – ovacije publike in blagohotne nasmeške odgovornih za ta intelektualni zmazek. In vse to zgolj zaradi enega samega cilja - zaradi višje naklade, ker se ti primitivizmi pač “berejo”, kot so to znali lepo argumentirati odgovorni za to objavo. Vnaprejšnja diskvalifikacija nekoga na osnovi kraja rojstva, sorodstvenih vezi ali kakšne druge osebne značilnosti je seveda absolutno nesprejemljiva in je v vsaki civilizirani družbi izrinjena na družbeno obrobje nacifašističnih novičarskih skupin, toda v Sloveniji je postala tako samoumevna in običajna, da se lahko brez težav znajde celo na naslovnicah “mainstream” časopisov. Ki se ob tem razglašajo še za svetilnike liberalizma.
Prav v tem je tudi glavna razlika med Slovenijo in Srbijo. Srbija seveda ni država, ki bi bila brez napak, nasprotno, tudi kot država je odgovorna ne samo za napake, temveč tudi za zločine. Toda Srbija se je v zadnjih letih vendarle soočala in se še sooča s pogubnimi posledicami svojega lastnega nacionalizma. Prav zato je ta v Srbiji večinoma preganjan in odrinjen na družbeno obrobje, kjer skupine, kot so na primer “Obraz” poskušajo pozornost medijev vzbujati s plakati, ki slavijo Ratka Mladića ter občasnimi shodi. Toda srbski šovinisti vsekakor nimajo kolumnističnih simpatizerjev v osrednjih srbskih časopisih. V tem pogledu je “zaostala” Srbija v zadnjih letih postala zelo “napredna”, medtem ko se je Slovenija prav zaradi dolgoletnega evropskega trepljanja po ramenih , zaradi hvale tujcev in samohvale domačih “borcev za svobodo” ter dolgoletnega ležanja na lovorikah uspešnih bojev za svobodo javne besede iz konca osemdesetih let prejšnjega stoletja izgubila značilnosti svobodne in strpne države. Postala je država, kjer gejziri šovinizmov in nacionalizmov v velikih količinah skoraj dnevno bruhajo kar iz osrednjih trobil narodovega telesa.
“Slovenija je črna luknja v Evropi. Likvidira vse napredno v zgodovini.” Takšnega stavka v srbskih časopisih že vsaj od padca Miloševića 5. oktobra leta 2000 zagotovo ni mogoče prebrati. Čeprav bi ga v Srbiji o Sloveniji lahko zapisali vsaj enako “upravičeno” kot o Srbiji, kajti v tudi Sloveniji je bilo, kot kažejo posnetki iz “Barbara rova” in drugih morišč, likvidiranih kar za nekaj Srebrenic nedolžnih ljudi. Toda ali je zgolj zaradi tega zgodovinskega dejstva mogoče cel narod, neko celotno državo z burno zgodovino, državo in narod ki sta v svoji zgodovini doživela marsikaj, za vekomaj obsoditi na status nekakšne “črne luknje” in likvidatorja “vsega naprednega”? Do takšnega slaboumnega sklepa lahko pridejo res samo tisti, ki so z Vojnovićevim besednjakom “novinarske ničle” oziroma, v njihovi lastni kvalifikaciji – novinarske črne luknje. Takšni komentarji ne škodijo samo odnosom med državama, svoje resne škodljive posledice imajo tudi na področju gospodarstva. Pahorjev obisk Srbije zato dokazuje, da je slovenska politika (kljub temu, da Pahor še vedno nima tiskovnega predstavnika pričela) pričela celo prehitevati medije, ki sploh ne dohajajo sprememb in se še zmeraj ne morejo otresti zgrešenih in škodljivih stereotipov, ki so se najbolj razbohotili prav v času prejšnje vlade.