Podobe tretjega sveta v srcu ZDA

Pred stoletjem in pol, v času zlate mrzlice, so bila šotorska naselja po Združenih državah nekaj običajnega. Navadno so bila postavljena ob rekah, v katerih so iskalci zlata izpirali pesek v upanju, da bodo našli koščke vredne kovine in obogateli.

Danes nastajajo drugačna šotorska naselja, o največjem pa poročajo iz Sacramenta, glavnega mesta ameriške zvezne države Kalifornije. Takorekoč pred nosom vsega blišča bogatega in glamuroznega Hollywooda se v šotorsko naselje zatekajo posamezniki in tudi vse več družin, ki so zaradi krize gospodarstva in trga nepremičnin izgubili delo, streho nad glavo, mnogi tudi vsakršno upanje. Na nekaj hektarjih zemljišča je vsak dan več šotorov in lesenih kolib, na teden se priseli približno 50 novih prebivalcev, trenutno jih je okoli 1500. Ljudje živijo v primitivnih razmerah, saj ni tekoče vode in kanalizacije. Mnogi prehodijo tudi po več kilometrov do najbližje bencinske črpalke, kjer se oskrbijo z ustekleničeno vodo in opravijo nujo. Občasno jih obiščejo človekoljubni delavci in jim ponudijo brezplačne obroke ter razdelijo osnovna živila. "To bi moralo vsem odpreti oči, toda ne smemo biti zgolj šokirani, ampak moramo nekaj storiti in spremeniti situacijo, ki je nesprejemljiva," pravi človekoljubna delavka Joan Burke in dodaja: "Nesprejemljivo je, da se v današnjih časih vračamo v stanje, kakršno je bilo v času Velike depresije."

Vso bedo "šotorskega mesta" je pred štirinajstimi dnevi Ameriki razkrila kraljica pogovornih oddaj Oprah Winfrey. Oddaja je šokirala marsikoga, ne pa tudi oblasti v Sacramentu, kjer se nahaja tudi urad kalifornijskega guvernerja Arnolda Schwarzeneggerja. V uradu kalifornijskega guvernerja priznavajo, da takšni prizori revščine res niso lepi, a se jih bo treba navaditi. Zaradi krize in 30 milijard dolarjev težkega deficita bodo oblasti prisiljene sprejeti šotorsko naselje kot trajni del panorame mesta. Vsekakor s tem naseljem ne bodo opravile tako, kot so s tistim v Ontariu marca lani, ko so "šotorsko mesto", kakih 65 kilometrov vzhodno od Los Angelesa, preprosto podrli in razgnali več kot 400 brezdomcev. Takrat kriza še ni bila uradna, čeprav so jo mnogi že čutili, in takšna šotorska naselja so bila takrat še politično nesprejemljiva.
Kalifornija, še pred kratkim gospodarsko najmočnejša ameriška zvezna država, ki se je ponašala z bruto domačim proizvodom, kot sta ga beležili Španija ali Italija,  je danes med tistimi zveznimi državami, ki jih je recesija najbolj prizadela. Delo je do zdaj izgubil vsak deseti prebivalec Kalifornije, kar je številne pripadnike srednjega razreda pahnilo v revščino in obsodilo na življenje v razmerah, značilnih za države tretjega sveta. "Še nedolgo nazaj smo se vozili v prestižnem SUV-ju lincoln navigator in živeli v čudoviti hiši. Imeli smo vse," je v oddaji Oprah Winfrey povedala 36-letna Favor Whitesides, mati treh mladoletnih otrok.  "Za moje otroke je šokantno, da tako živijo, a so žilavi in vse bo v redu," je kljub žalostnim okoliščinam prepričana Whitesidesova, ki zdaj z možem in otroki živi v "šotorskem mestu".

Z naraščanjem števila brezposelnih narašča tudi število novopečenih brezdomcev v mestu Phoenix v zvezni državi Arizona. Phoenix je bilo peto najhitreje rastoče mesto v Ameriki, dokler ni gospodarstvo zašlo v težave. Brezposelnost se je v enem letu zvišala za 2,1 odstotka, novembra lani pa je bilo brezposelnih 5,7 odstotka prebivalcev. Zavetišča za brezdomce so polna, samo vprašanje časa je, kdaj bodo tudi tu začela nastajati šotorska naselja. "Ves čas imamo polno. Vseh 765 postelj je vsak dan zasedenih, približno 200 ljudi, za katere ni postelj, pa vsak dan prenoči na parkirišču," pripoveduje John Wall, direktor Centra za zavetišča v Arizoni. V Arizoni je gradbeništvo vodilna gospodarska panoga, v kateri je še pred dvema letoma delalo 100 tisoč ljudi, danes pa že manj kot 20 tisoč. Teh več kot 80 tisoč brezposelnih, ki so nekoč nakupovali in jedli na različnih krajih, je seveda negativno vplivalo tudi na druge gospodarske panoge. Eden od novopečenih brezdomcev, 39-letni tesar, ki se je iz Oregona v Phoenix priselil pred dobrim letom in pol, je delal kakih osem mesecev preden je pristal v zavetišču. Plačan je bil po odstotkovnem sistemu in njegova plača je v nekem trenutku padla na tri dolarje na uro. "S tremi dolarji na uro nisem mogel preživeti," je povedal moški, ki je tudi mornariški veteran in zdaj že okoli štiri mesece živi v zavetišču in sicer na nivoju 3. Zavetišče CASS svoje prebivalce deli na tri nivoje: prvi nivo zadovoljuje osnovne potrebe, kot so prha, hrana in zavetje, na drugem nivoju so prebivalci vključeni v poseben program in imajo svoj, predeljen prostor v skupni spalnici, tretji nivo pa je za veterane in tiste s službami, ki pa si ne morejo privoščiti najemnin ali kreditov za lastno stanovanje.

O drastičnem zvišanju števila brezdomcev poročajo zavetišča v Chicagu v zvezni državi Illinois. Israel Vargas, izvršni direktor zavetišča San Jose Obrero Mission pravi, da novopečeni brezdomci ne ustrezajo tipičnemu stereotipu brezdomca, ki trpi za kakšno duševno boleznijo ali se spopada s hudimi problemi. "Ugotavljamo, da gre za 'povprečnega Joeja', ki nima nobenih tipičnih problemov, a mu enostavno ne znese več," pravi Vargas. "To so šolani ljudje z leti delovnih izkušenj, zdaj pa ne najdejo več dela," dodaja Vargas. Njegovo zavetišče pa ni edino, ki poka po šivih. Julie Dworkin, predstavnica čikaške Koalicije za brezdomce pravi, da zavetišča po vsem mestu odslavljajo ljudi, saj so prepolna. V zadnjih treh mesecih lanskega leta so na teden v povprečju odslovili oziroma niso mogli pomagati okoli 1500 ljudem. Poleg teh ljudi Dworkinova opozarja še na številne družine, ki so ostale brez strehe nad glavo in se še niso zatekle po pomoč v zavetišča, ampak so si trenutno poiskali zavetje pri sorodnikih in prijateljih.

Skrbi tudi naraščajoče število brezdomnih študentov. V zadnjih štirih mesecih lanskega leta je bilo v državi Illinois brez strehe nad glavo približno 9700 dijakov in študentov in podatki iz zavetišč dejansko kažejo, da je tretjina tistih, ki jim pomagajo mlajših od 21 let.
Podobno se dogaja dijakom in študentom v zvezni državi Arizona. Potem ko so številni od staršev izgubili službo in posledično stanovanja in hiše, se povečuje tudi število študentov, ki spadajo v skupino brezdomcev. Po podatkih Univerze Arizona jih je trenutno okoli 23 tisoč. "Pričakujemo, da se bo njihovo število še zvišalo, kajti deložacije se kar vrstijo in družine se zatekajo k sorodnikom in prijateljem. Priča smo čisto novemu obrazu brezdomstva," pravi Frank Migali koordinator za izobraževanje brezdomcev v Arizoni.
Problem brezdomnih študentov je dobesedno eksplodiral tudi na območju Los Angelesa. Dobrim 10 tisočim študentom brez strehe nad glavo se je v prvih dveh mesecih letošnjega leta pridružilo še okoli 800 študentov. K sreči pa so na tem območju že pred dvema letoma začeli z ustanavljanjem posebnih šol za že takrat visoko število brezdomnih študentov, kar se jim zdaj še kako obrestuje, toda kako dolgo še. "Družine postajajo najhitreje rastoča skupina brezdomcev in ta trend je zdaj hiper rastoč," pravi predstojnik šole za otroke iz rejniških družin in brezdomne dijake in študente Mark Skvarna.

Brezdomnim študentom, družinam in prebivalcem šotorskih naselij so še edino upanje novi ameriški predsednik Barack Obama in njegov načrt za rešitev gospodarstva, ki pa v tem trenutke še ne kaže sadov. Samo februarja je v ZDA delo izgubilo 851 tisoč ljudi, stopnja brezposelnosti pa je zdaj 8,1-odstotna, kar je po podatkih Ministrstva za delo v Washingtonu najvišja stopnja brezposelnosti v zadnjih 25 letih. Trenutno je v Ameriki brez dela približno 12,5 milijonov ljudi.

Ameriški predsednik Obama je zato minulo soboto tedensko sporočilo narodu izkoristil za to, da je zaskrbljene državljane skušal opogumiti z zagotovilom, da država dela vse, kar je v njeni moči, da bi se izkopala iz gospodarske krize. Med drugim je omenil 75 milijard dolarjev vreden program za lastnike nepremičnin, ki jim zaradi nezmožnosti plačevanja kreditov grozi odvzem teh nepremičnin. Program poleg denarne pomoči vsebuje tudi navodila za njihove kreditodajalce. 787 milijard dolarjev za spodbudo gospodarstva pa bo po besedah ameriškega predsednika ohranilo ali ustvarilo 3,5 milijone delovnih mest. Toda ekonomisti tej oceni oporekajo in napovedujejo, da bo šlo v najboljšem primeru za kakih 2,2 milijona delovnih mest. Obama seveda ni pozabil poudariti, da bosta za okrevanje gospodarstva in za izhod iz krize potrebna čas in napor, saj čez noč krize ni mogoče rešiti. Toda za novopečene brezdomce, vajene zahodnjaškega načina življenja, je vsaka nova noč brez strehe nad glavo milo rečeno šokantna.