"Ženska roba – po sledeh sodobnega suženjstva iz Afrike v Evropo"

Na dunajski zahodni železniški postaji so se skozi 20. stoletje zamenjale pisane generacije prodajalk ljubezni. Najprej so tam denar služile gospodinje iz nižjih družbenih slojev, ki so s tem želele nekoliko izboljšati svoj materialni položaj. Kasneje je prevladovala scena heroinskih odvisnic in transvestitov. Konec devetdesetih letih pa so prostor zavzele temnopolte ženske, ki so komaj znale nemško. Ta fenomen sta opazili avstrijski novinarki Mary Kreutzer in Corinna Milborn ter se odločili poizvedeti več o tem.

V istem času je nemški režiser Lukas Roegler želel posneti svoj prvi film. Motilo ga je, da omemba Nigerije v Evropi sproža negativne konotacije, zato je odšel tja, da bi državo prikazal z bolj pozitivne plati. A rezultat je temačni dokumentarec »Sisters of No Mercy« iz leta 2007. Prikazuje življenjske zgodbe štirih Nigerijk, ki so iskale boljše življenje v Evropi. Tu pa niso imele druge možnosti, kot da so se pridružile več kot 100.000 rojakinjam, ki se v Evropi že preživljajo s prostitucijo. Polovica izmed njih v Italiji, kjer vsaka tretja prostitutka prihaja iz Nigerije.

Mary Kreutzer in Corinna Milborn sta lani izdali knjigo »Ženska roba – po sledeh sodobnega suženjstva iz Afrike v Evropo« (Ware Frau – Auf den Spuren moderner Sklaverei von Afrika nach Europa), v kateri sta predstavili podobne zgodbe. Mary Kreutzer je več o knjigi povedala ta petek na Metelkovi, v okviru festivala Rdeče zore, dva dneva prej pa so v tamkajšnjem [A] Infoshopu zavrteli film Sisters of No Mercy. Zgodbe se dopolnjujejo in skupaj izrisujejo usode mladih deklet, ki v deželi brez perspektive sanjajo o lepši prihodnosti in katerih sanje se v obljubljeni deželi hitro podrejo.

Domala vsa dekleta v Evropo odpotujejo preko poznanstev, v želji po zaslužku in izboljšanju brezperspektivnega položaja. Včasih jih v to prisili kar družina, ki prvim potomcem omogoči izobraževanje, za druge pa zmanjka denarja. Nimajo utvar, da je v Evropi vse rožnato, a mislijo, da si lahko s trdim delom izborijo nekaj za preživetje. Nekatere celo vedo, da se spuščajo v prostitucijo. A si ne predstavljajo, da bo tako trdo.

Prvo preizkušnjo predstavlja že ilegalna pot v Evropo, ki traja tudi po več let. V karavani večinoma pešačijo do severa Afrike in se srečajo s prvimi spolnimi zlorabami, saj jih prevozniki nemalokrat že med potjo posilijo. Vmes čakajo v raznih zbirnih centrih, nekatere so večkrat preprodane. Na poti marsikatera umre zaradi kakšne okužbe ali pa zmrzne v mrzlih saharskih nočeh, kjer prenočujejo kar na prostem. Nato jih čaka še pot čez sredozemsko morje do Italije v improviziranih čolničih. Večina jih temno globočino pod sabo opisuje kot najbolj grozljivo izkušnjo na poti.

A tudi v Evropi jim ni lahko. Delati morajo na cesti, tudi sredi najhujšega mraza, pomanjkljivo oblečena v mini krila. Izpostavljene so seveda vsem nevarnostim ulice. Faith, ki je predstavljena v filmu, so v Nigerijo deportirali potem, ko je nekaj tednov preživela na torinski urgenci. Ima polomljene zobe in brazgotine po vsem telesu. Ne spomni se, kaj se ji je zgodilo, saj ima poškodovane možgane in je zdaj obsojena na životarjenje pri svojem bratu.

Nigerija je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja doživljala gospodarski razcvet, saj je država pospešeno črpala svoje zaloge nafte. Gradile so se ceste in mesta, država se je odpirala svetu in uvažala tuje dobrine. A v osemdesetih je prišlo do naftne krize in zloma gospodarstva, bruto družbeni proizvod se je prepolovil, državi pa so zavladale skorumpirane elite in tuji poslovneži, ki so pokupili vso gospodarstvo. Mary Kreutzer je razložila: "Med gospodarskim razcvetom so trgovke iz Benin Cityja hodile v Italijo, kjer so kupovale usnjene izdelke, čevlje, trobice, zlato in to prodajale v Nigeriji. Imele so dober posel. Ko je bilo razcveta konec in je nigerijski denar devalviral, so posel izgubile, zato so iskale način, kako ostati v Evropi." Odkrile so novo tržno nišo, spolno industrijo. Zaradi krize jim ni bilo težko najti mladih deklet, ki so si želele oditi v Evropo.

Ta posel vodijo izključno ženske, imenovane madam, ki so razvile poseben poslovni model. Ko dekle pride v Evropo in jo madam prevzame, mora dekle odplačati svoj dolg za pot v Evropo, ki znaša do 60.000 evrov. Dolg odplačuje s prodajanjem na ulicah, hkrati pa mora madam plačevati še za stanovanje in hrano, tako da vsota lahko naraste tudi do 100.000 evrov. Če dekle preživi ta čas in trdo dela, lahko to vsoto zasluži v nekaj letih in takrat je dejansko svobodno. Ob osvoboditvi priredi veliko zabavo, ki je hkrati velika motivacija za njene sodelavke, da je odrešitev dejansko mogoča. A zaradi ilegalnega statusa ta dekleta pogosto nimajo druge izbire, kot da tudi same postanejo madam. Nemalokrat pa ugotovijo, da so okužene z virusom HIV, saj v zameno za višje plačilo pristajajo na seks brez kondoma.

Pravzaprav lahko dekle odkupi tudi kdo drug, če madam ponudi dovolj denarja. »Reci ji, da jo boš oženil, in dobil boš brezplačen seks,« se je že glasil napotek na enem izmed avstrijskih spletnih forumov, na katerih odjemalci prostitucije izmenjujejo izkušnje. Mary in Corinna sta tam zbirali informacije o strankah nigerijskih prostitutk. Ugotovili sta, da se vsi zavedajo, da dekleta delajo pod prisilo. Nekateri se za to ne menijo, drugi pa ponudijo izgovor, da jim s tem pomagajo odplačevati dolg. Zakonodaja sicer seks s spolno sužnjo definira kot posilstvo, za kar je zagrožena zaporna kazen, a tega v Avstriji nihče ne sankcionira. Na sodišču je težko dokazati, da je stranka vedela za nelegalnost svojega početja – običajna prostitucija v Avstriji sicer ni kriminalizirana.

Prostitucija iz Nigerije ima še eno opazno značilnost – srhljivo prepletanje sodobnega organiziranega kriminala s starodavnimi prepričanji in rituali. Preden dekleta odidejo na pot, morajo obiskati tradicionalnega duhovnika in opraviti ritual, kjer na svoje delce nohtov, sramnih dlak in menstrualne krvi prisežejo, da ne bodo izdale nikogar, s komer bodo sodelovale. Nigerija je sicer versko pisana: na severu večinoma musimanska, na jugu prevladujejo različne krščanske cerkve. A to je predvsem formalnost, saj so to nedavno prevzete religije, medtem ko so med ljudstvom močno zakoreninjena edino stara poganska prepričanja. "Če nekdo na sodišču priseže na Biblijo ali Koran, to ne pomeni dosti. Če priseže na Oguna, pa s tem misli resno. Ljudje bi morali priseči na Biblijo, na Koran in na Oguna," pripoveduje tradicionalni duhovnik v filmu Sisters of No Mercy. Seveda juju, kot imenujejo tradicionalnega duhovnika, dobi za obred lep zaslužek. Ker denar očitno ne pozna morale, pa je začela enake obrede izvajati tudi binkoštna cerkev.

Prepričanje v urok je močno. Italijanska nuna v filmu opisuje svoje izkušnje pri pomoči prostitutkam: "Če se približamo vzhodnoevropskim dekletom, jim takoj zazvoni telefon, neprestano jih ima nekdo na očeh. Nigerijke pa imajo nadzor ponotranjen, zaradi prisege se obnašajo tako, kot jim naroči madam." Tako zelo so prepričane v moč uroka, da se tiste redke, ki zberejo pogum za beg, nazadnje pogosto znajdejo v psihiatričnih bolnišnicah. Ker pa tudi urok ni vsemogočen, se vrači, če jih madam obvesti o kakšnem neposlušnem dekletu, obrnejo na policijo, ki nato ustrahuje člane njene družine ali pa jim kar požgejo hišo. Avtorici knjige Ženska roba sta nekega duhovnika vprašali, če lahko katero od žensk razreši uroka. Povedal je, da to lahko opravi v devetih urah, kolikor naj bi trajal let njegove duše do Evrope in nazaj. Tako očiščenje stane 3000 evrov, če je ženska že pred svojim odhodom v Evropo vedela, da se bo tam prostituirala, in 1000 evrov, če tega prej ni vedela.

Nigerijska vlada se problema zaveda in ga tudi skuša odpraviti, čeprav zaenkrat pri tem ni najbolj spretna. Leta 2003 je ustanovila državno službo za boj proti trgovini z ljudmi (National Agency for Prohibition of Traffic in Persons and Other related Matters, NAPTIP), ki s televizijskimi oglasi opozarja na pasti prostitucije v Evropi. Dekletom, ki jih deportirajo nazaj v Nigerijo, nudijo kredite, da začnejo kakšen posel in s tem novo življenje, do takrat pa lahko ostanejo v zavetiščih, saj se jim družine pogosto odpovejo. A Mary pravi, da so ta zavetišča v precej slabem stanju in da izgledajo kot zapori, vključno z rešetkami. V njih manjka psihološke podpore zlorabljenim dekletom, za evropske organizacije pa NAPTIP služi kot izgovor, da ima Nigerija svoje institucije, ki so zadolžene za preprečevanje prostitucije, same pa si lahko umijejo roke.