Frakcije Ire oživljajo boj za združitev
12. februarja je minilo 12 let odkar je pod streli ostrostrelca Irske republikanske armade, v času takoimenovanih Težav, padel zadnji britanski vojak. Zgodilo se je v severnoirskem okrožju Armagh, nesrečni vojak, ki je dobil strel v hrbet, je bil 23-letni Lance Bombardier Stephen Restorick. Frank O'Reilly pa je bil leta 1998 zadnji policist ubit v spopadih med protestantskimi lojalisti in katoliškimi republikanci. In tu naj bi se, po mirovnem sporazumu, odhodu britanskih vojakov in delitvi oblasti med katoliki in protestanti, krvava statistika končala.
Toda minulo soboto se je za prebivalce Severne Irske čas spet zavrtel nazaj. V vojašnici v kraju Antrim, severozahodno od Belfasta, sta pod streli pripadnikov odpadniške frakcije Irske republikanske armade, Prave Ire, umrla dva britanska vojaka. Dva dni pozneje je bil v kraju Craigavon v okrožju Armagh ustreljen še pripadnik severnoirske policije. Odgovornost je prevzela še ena odpadniška frakcija Ire, Ira kontinuitete. "To nas vrača v stare, slabe čase, za katere smo mislili, da so preteklost," je za BBC izjavil Thomas Burns, član severnoirske katoliške stranke (SDLP).
A Pravi Iri, ki se je od Irske republikanske armade odcepila leta 1997, ko se je ta odločila za mirovna pogajanja, v zadnjem času pripisujejo več neuspešnih akcij. Ena izmed njih je bil neuspel poskus umora policistov z nastavljeno bombo v policijskem vozilu v mestu Spamount v okrožju Tyrone, maja lani. "Prava Ira je odpadniška skupina, ki jo je treba jemati resno. Varnostne sile to tudi počnejo," pravi Peter Taylor, BBC-jev strokovnjak za Severno Irsko. Varnostne sile in britanska obveščevalna služba MI5 so v zadnjih tednih dejansko opozarjale na povečano aktivnost odpadniških skupin in stopnjo nevarnosti za napad dvignile na "zelo visoko". Na to je minuli teden opozoril tudi šef severnoirske policije Hugh Orde, rekoč, da je nevarnost napadov največja v zadnjih desetih letih, kar se je poklopilo z informacijami o vnovičnih operacijah britanskih specialcev na Severnem Irskem, ki pospešeno zbirajo podatke o republikanskih odpadnikih. Čeprav je nekaj neuspelih terorističnih napadov Prave Ire, ki naj bi štela okoli 200 članov, kazalo na to, da skupina ni najbolje organizirana, pa dejstvo, da so si za napad na vojake izbrali vojaško oporišče Massereene v strogo protestanskem okraju Antrim, kaže ne le na to, da so očitno kljub vsemu dobro organizirani, ampak tudi na to, da dve frakciji, torej Prava Ira in Ira kontinuitete, po novem delujeta povezano in koordinirano.
Pravo Iro, ki je leta 1999 sporočila, da bo nadaljevala boj za neodvisnost Severne Irske, najverjetneje financirajo Irci v Združenih državah Amerike in pristaši na Severnem Irskem. "Seveda nihče ne ve, koliko je teh ljudi. Domnevam, da gre za nekaj deset ljudi. Ne govorimo več o stotinah ljudi, o petsto ali več pripadnikih, kot v časih, ko je bila Ira na vrhuncu moči. Tudi ne verjamem, da je to začetek nove Irine kampanje. Toda menim, da bo v bodoče treba računati na napade," je prepričan Peter Taylor, BBC-jev strokovnjak za Severno Irsko.
Likvidacije vojakov in policistov na Severnem Irskem so del vzorca v irski zgodovini, ko so se odpadniške skupine ločevale od uveljavljenih republikanskih organizacij, da bi ohranile sanje o združeni Irski. V tem smislu se je vedno porajalo vprašanje, ali so te skupine sposobne doseči cilje predhodnih generacij. To je uspelo Začasni Iri, ki se je leta 1969 odcepila od Uradne Ire in potem postala Ira, ki smo jo poznali desetletja. Prava Ira in Ira kontinuitete sta odpadnici te Začasne Ire (Ira), toda kot kaže zgodovina irskega republikanizma, frakcije lahko uspešno nadaljujejo boj za neodvisnost le, če za to obstajajo ustrezni pogoji.
Irska republikanska armada je vodila uspešen gverilski boj proti britanski oblasti na Irskem za časa osvobodilne vojske med leti 1919 in 1921. A se je med člani že takrat začela porajati tradicionalna republikanska dilema, in sicer, ali je morda le pametno sprejeti kompromis, po katerem ne bi bil nujno dosežen cilj, torej združena Irska. Mnenja republikancev so bila deljena in v naslednjih desetletjih so se od Ire odcepljale številne frakcije, ena bolj militantna od druge, nobeni pa ni uspelo prevzeti popolnega nadzora. Tako je bilo do leta 1968, ko se je začelo takoimenovano obdobje "Težav" in je, kot rečeno, stvari v svoje roke vzela Začasna Ira (pozneje Ira). Njihova ideologija je bila preprosta; boj proti Britancem in njihov odhod iz cele Irske. Kaj se je dogajalo v naslednjih desetletjih je dobro znano, razmere za vnovičen večji razcep znotraj Ire pa so spet dozorele, ko sta se vodilna člana Ire Gerry Adams in Martin McGuiness odločila, da je prišel čas za zgodovinski kompromis. Po desetletjih boja proti Britancem in lojalistični večini na Severnem Irskem se je bilo treba sprijazniti z razdeljeno Irsko oziroma boj za njeno združitev nadaljevati s političnimi, namesto z vojaškimi sredstvi. V zameno so dosegli delitev oblasti z lojalisti. To je botrovalo nastanku dveh danes aktualnih odpadniških skupin, Prave Ire in Ire kontinuitete, ki imata sicer različne podpornike, skupen pa jima je cilj združitve Irske za vsako ceno. Njuno delovanje in dejanska grožnja miru sta bili spregledani v evforiji, ki je sledila po odločitvi Ire, da se odreče oboroženemu boju.
Zadnji dogodki na Severnem Irskem kažejo, da ti dve skupini mislita zelo resno, dva uspešna napada pa bi se kljub njihovi majhnosti in šibkosti lahko izkazala kot najboljši način za rekrutiranje novih članov. Prebivalci Severne Irske, pa britanski in seveda irski politiki upajo, da do tega ne bo prišlo. Še posebej odločen je bivši šef Ire Martin McGuiness, ki pravi: "Ti ljudje pripadajo majhni skupini. Oni nimajo podpore naše skupnosti, manjka jim tudi strategija za vnovično združitev Irske. Stranka SinnFein pa ima strategijo in zato tudi podporo republikancev."
Toda vodstvo Sinn Feina, političnega krila Ire, zelo verjetno ve, kdo so vodilni člani teh dveh odpadniških skupin, vprašanje je le, če bodo to zaupali tudi varnostnim službam.