Stockholmski sindrom slovenske pomladi pozimi

Zdi se, da je napočil čas, da iz predalov s starimi fotografijami, diplomami s šahovskih tekmovanj in izkaznico mladinske organizacije izbrskamo značke s prečrtano številko 133. Le da artefakt tokrat ne bo simbolen ščit civilnodružbenih oporečnikov pred etatistično sodnijo, temveč, kako perverzna je zgodovina, dežnik izvoljenih predstavnikov države pred steklimi napadi v malo manjši meri izvoljenih predstavnikov države. Za mlajše bralce: 133. člen kazenskega zakonika rajnke SFRJ je sankcioniral verbalni delikt sovražne propagande proti državi.
Zelo podobnega očitka sta bila v razmaku le nekaj dni deležna državljana Vajgl in Türk. Ne, to nista nebogljena »protidržavna elementa", na katera se je spravil pravni sistem, to sta predsednik odbora za zunanjo politiko in predsednik države.
Ivo Vajgl si je srd SDS-a in SNS-ja prislužil z izjavo, izrečeno v Beogradu, da bo Slovenija spoštovala odločbo ustavnega sodišča v zvezi z Izbrisanimi. Kazen – zahteva po izredni parlamentarni seji. Danilo Türk je z odgovorom na obisku v Trbovljah ob Dnevu žena, da je na 8. marec grobišče povojnih pobojev drugorazredna tema, zapenil Bojana Šrota do zahteve po opravičilu ali odstopu.
Površna analiza bi se glasila, da gre za hudo obliko Stockholmskega sindroma. Ker so predstavniki desnih strank, še kot ujetniki jugoslovanske ječe, trpeli represijo državnega aparata, so se nalezli modusa operandi svojega ugrabitelja. A ta logika ima napako. Današnji pravičniki, ki kličejo na odgovornost premalo nacionalistične ali premalo pro-domobranske politike, so bili v po njihovem svinčenih časih pretežno ubogljivi državljani, vsaj v javnosti, in se jih je partijski presing dotaknil bistveno manj kot političnih in kulturniških progresivcev, ki so danes bolj levi kot desni. Je katera od strank Türku čestitala ob njegovem imenovanju za prorektorja Evropske akademije znanosti in umetnosti?
Medtem ko morajo nekateri paziti na vsako vejico, pa je drugim dovoljeno sejati ksenofobijo in bedastoče ter so v ta namen vabljeni v elitne termine tako na komercialnih, kot na nacionalni televiziji. Mihael Jarc, katerega največji dosežek v življenju je, kot sam pravi, da se je »rodil živ in zdrav, hvala Bogu in staršem«, bo na v primer po odločbi Upravnega sodišča lahko znova lansiral zaviranje gradnje džamije, preoblečeno v arhitekturno vprašanje o skladnosti minareta s slovenskim pejsažem. Da, scenosled jumbo plakatov je nekaj tako kleno slovenskega, da se mimoidoče mačke nič hudega sluteč preobražajo v karantanske panterje. Taisti je pred osmimi leti brez posledic izjavil, da bo džamiji, je enako islamskemu propagandnemu centru, sledilo nošenje čadorjev v šolah. Skrbi ga tudi, da bi okoliške prebivalce nadlegovalo pozivanje k molitvi, ne moti pa ga hrup bingljanja zvonov, ki, na primer, v šišenski gimnaziji vsakodnevno za nekaj minut skorajda onemogoči pouk.
Arheološka izkopavanja po Jarčevi dejavnosti pokažejo, da so mu pred štirimi leti logistično pomoč ob referendumu o džamiji ponudile tudi SDS, SNS in, poglej, poglej, Stranka slovenskega naroda, po končanem zbiranju podpisov pa tudi SLS. Ne pozabimo še na prizadevanja omenjenega gospoda, da bi starši mogli zaokroževati glasovnice svojih mladoletnih otrok. »Jedan čovek - jedan glas,« je bilo geslo Slobodana Miloševića, ko je kastriral delno samoupravo Kosova in Vojvodine. In ker je po vatikanski doktrini človek človek že po nekajtedenski delitvi celic fetusa, bi bilo smotrno, da imajo slovenske nosečnice dva glasova.
Šalo na stran. Dokler na obrobju kalifornijskega Sacramenta raste šotorsko naselje za žrtve gospodarske krize, je menda normalno, da modalitete verske svobode narekuje Lista za čisto pitno vodo, da o nekaj tisoč Izbrisanih odloča demokratično orodje najvišjega sijaja - referendum stokrat številčnejše večine ter da Jelinčiča vabijo modrovat v domnevno resne televizijske oddaje.