Evropski parlament, Turki in mi

Televizija je prenašala razpravo o sporu med Slovenijo in Hrvaško, o Grčiji, ki Makedoniji zaradi imena države preprečuje vstop v Nato in o sprejemu Turčije v Evropsko unijo. Prenos je zame deloval tolažilno: evropski poslanci gledajo na naštete probleme iz varne in vzvišene oddaljenosti. Ker prihodnost Evrope po njihovem ni ogrožena, so umirjeni. Zato se mi je za trenutek zazdelo, da sam sedim med njimi in so meje evropske unije in širitev evropske unije moj najvažnejši interes. Evropski poslanci tako pač, kot je to v vsakem parlamentu, govorijo včasih kot predstavniki svojih poslanskih skupin, včasih pa kot zaskrbljeni posamezniki. Delujejo preprosto. Vtis imam, da po Evropi za evropski parlament raje volijo upokojene osnovnošolske ravnatelje kot pa upokojene politike, tako kot to počnemo Slovenci. Ženska kvota znatno poslabšuje intelektualnost ozračja, morda živijo kje v Evropi kakšne razumne punce, ampak ljudske množice bodo vedno volile dobronamerne kokoši. Poslanci so izražali strah, da se bodo Turki, vsi vemo, da jih je sedemdeset milijonov, po sprejemu Turčije v Evropsko unijo, preselili na grški del Cipra in Grkom na Cipru zagrenili življenje. Aleksander Makedonski je bil Tračan in če je najdemo naslednike Tračanov, jih lahko najdemo zgolj med Albanci. Zakaj Makedonci raje ne trdijo, da so Južni Slovenci ali Južni Slovaki, oboje je možno, in bi že davno prišli v Nato. Če bi evropski poslanci ne bili prepričani, da morajo skrbeti za celovitost Evrope, za širitev Evrope in za evropske vrednote, bi vedeli, da je meja v Piranskem zalivu žal popolnoma ključno vprašanje. Meje, ki so bile postavljene politično, je mogoče popraviti samo politično, ne glede na to, kako majhen košček morja je v igri. Če Evropska unija ni sposobna politično uskladiti Slovenije in Hrvaške, potem se ne more več širiti, potem sta jo Samuel Žbogar in Borut Pahor ustavila, ker Evropa ne bo mogla sprejeti Turčije. Lahko je reči, da je Turčija azijska država, ker meji na Irak, Iran, Sirijo. Hladnokrvni evropski poslanec, ki je to izustil, ima pač rad zemljepis, ne razume pa, da je Azija tako kot Evropa del Evrazije. Predvsem pa se mu ne sanja, da so Grčija, Makedonija, Albanija, Srbija, Kosovo, Bosna nekdanje turške pokrajine, Hrvaška in Slovenija pa sta se sedemdeset let kulturno razvijali in krepili v skupni državi pretežno nekdanjih turških narodov. V evropskem parlamentu vsakih nekaj minut nekdo pove, da je socialdemokrat ali konzervativni krščanski ljudski demokrat. Liberalci se nekako ne trkajo po prsih in ne vpijejo, da so liberalci, vsaj tak vtis sem dobil. Pa v Londonu Slavoj Žižek priredi simpozij o komunizmu danes in potem, ko je desetletja zgolj trdil, da je marksist, zdaj poudarja, da je komunist. Vendar kje so sto tisoči komunistov, ki bi mu takoj oporekali? Res, da so bili komunisti vneti uporabniki filozofskih floskul, res da so nenehno pisali knjige in še več nenehno debatirali o marksizmu, vendar samo o temah, ki so bile tisto sezono dovoljene, vendar zakaj bi komunizem doletel še ta udarec, da bi si zdaj prihodnja tisočletja ljudi zapomnil komunizem zgolj po eni sami znameniti osebnosti, po Slavoju Žižku?
Zadnjič priredi Rudi Moge ustanovni sestanek društva nekdanjih poslancev, zbrali smo se v izjemnem številu, vmes je bilo tudi nekaj zdajšnjih poslancev, prišli so pač za vsak primer, ko stojim z nekaj nekdanjimi poslanci pred državnim zborom, ah, kako takšno postajanje človeku dobro dene, se pripelje črn avto in izstopi v temni obleki minister za visoko šolstvo Gregor Golobič, nekdanji močni mož Janeza Drnovška, tisti hip povem nekdanjim poslancem, da je Slavoj Žižek nekoč izjavil, da je Gregor Golobič slovenski Stalin. Planejo v neustavljiv krohot. Takšni so nekdanji poslanci, nič ji ni svetega. Že sama plaha misel, da je Borut Pahor Lenin, Gregor Golobič pa njegov Stalin jim je popolnoma tuja. Še bolj žalostno: Kjer so komunisti, so potrebni tudi nacisti in fašisti, da postanejo komunisti dovolj ostri in učinkoviti, kar običajno niso. Iskati nacionaliste, naciste in fašiste po današnjih slovenskih strankah? No, ja. Če bi danes hotel kdo imeti nacionalizem, nacizem, fašizem, komunizem, stalinizem, bi moral znati prirejati parade po cestah in proslave za na stadione in za na televizijo. Jurij Zrnec in Lado Bizovičar bi lahko imela govore, poslušali bi ju, ker sta priljubljena. Vendar rad bi videl, kako bosta Sašo Hribar in Rosvita Pesek prepričala Hrvate, da bi sledili slovenskemu Četrtemu rajhu v boj za priključitev Hrvaške in Turčije Evropski uniji!