WiMax prehitevajo mobilna omrežja

Širokopasovni internet je v slovenskih mestih vsakdanjost. Kabelskim in DSL priključkom se v zadnjem času pridružujejo tudi optična omrežja. Drugače pa je na podeželju, kjer marsikatera vasica ali osamljena hiša še čaka na hiter internet in se vlači po telefonskih impulzih. Po podatkih Rabe interneta v Sloveniji je bil konec leta 2006 dostop do DSL linije možen za 88 odstotkov prebivalcev - kar pa okoli 200.000 ljudem še vedno pušča stare, počasne povezave kot edino možnost. Rešitev zanje bi lahko predstavljal WiMax, brezžična radijska tehnologija, ki omogoča širokopasovni dostop do interneta.

Tehnologija je sestavljena iz bazne postaje, ki komunicira s sprejemnimi antenami na osebnih računalnikih. V primerjavi s popularno tehnologijo WiFi, WiMax omogoča večje število uporabnikov in je doseglljiv na veliko širšem območju, saj lahko njegove frekvence sežejo tudi do 50 kilometrov daleč. Kot primerjavo poljudno opisujejo strokovnjaki: WiFi deluje na podoben način kot brezžični stacionarni telefon, WiMax pa je podoben konceptu mobilne telefonije. Pogoj je le, da uporabik vidi bazno postajo. Uporaben bi bil tudi v centrih večjih mest, kjer so vsi razpoložljivi priključki na telefon in internet že zasedeni.

A zdi se, da je WiMax v Sloveniji čas prehitel, še preden je dobro zaživel. Omogoča IP telefonijo, za IP televizijo pa je že prepočasen - najvišja možna hitrost pri nas je 1 megabit na sekundo. Cene so sicer enake tistim, ki jih pri enakih hitrostih povezav plačujejo uporabniki ADSL povezav. Medtem pa so zelo napredovale druge tehnologije, ki temeljijo na mobilnih UMTS omrežjih, kot je HSDPA. Ta omogoča večje hitrosti prenosa in s tem tudi spremljanje televizije, zaenkrat sicer prav tako predvsem v večjih naseljih. A to je dovolj, da je WiMax ostal neprivlačen in nepoznan.

Desetletno licenco za WiMax je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) oktobra 2006 podelila Telekomu Slovenije in manj znani družbi Tok telekomunikacije. S tem jima je naložila, da omrežje komercialno zaženeta v treh letih, torej do letošnjega oktobra, in z njim pokrijeta vsaj 60 % prebivalstva Slovenije, od tega vsaj tretjino na podeželju - to pomeni v občinah, kjer živi manj kot 90 prebivalcev na kvadratni kilometer, pojasnjujejo v APEK-u. Na podeželju sicer po podatkih evropskega telekomunikacijskega inštituta živi skoraj 40 odstotkov oziroma okoli 800.000 prebivalcev Slovenije.

Tok telekomunikacije so bile povezane s Tuš Telekomom, a se je ta odločil, da v WiMax tehnologijo ne bo vlagal, in svoj delež leta 2007 prodal ameriški družbi Winvest INC. Trenutno o družbi ni dosti znanega in ni nam uspelo izvedeti, kako poteka njeno postavljanje omrežja. Telekom Slovenije pa je svoje omrežje brez posebnega pompa komercialno zagnal pred enim letom. "Trenutno imamo postavljenih okrog 20 baznih postaj in na WiMax priključenih nekaj manj kot sto uporabnikov. Zanimanje za WiMax je manjše, kot smo pričakovali, kar je predvsem posledica boljših karakteristik mobilne tehnologije HSDPA, ki je v hitrem vzponu," pojasnjuje Boris Ziherl iz Telekoma. "Prav zaradi tega bomo naše načrte z WiMaxom morali redefinirati tako s finančnega in naložbenega kot omrežnega vidika," dodaja. Ob močnem hčerinskem podjetju, ki se ukvarja z mobilnimi tehnologijami, je to seveda razumljivo.

APEK je konec februarja sicer objavil nov javni razpis za podelitev WiMax frekvenc, na katerega se lahko zainteresirani ponudniki prijavijo do 10. aprila. A glede na dosedanje zanimanje lahko upe, da bo splošno dostopen in primerno hiter internet dostopen tudi tam, kamor žice še ne sežejo, polagamo predvsem na mobilna omrežja.