Spodnjice v bitki za morje

V Južnem kitajskem morju se že nekaj dni znova kuha nenavaden vojaško-političen spopad, v katerem poskuša več držav demonstrirati svojo “suverenost” nad majhno skupino otokov iz skupine Spratley in Paracel. Zgodba ima nekaj zanimivih vzporednic z dogajanjem v (zaenkrat) še mirnem Piranskem zalivu, zato si zasluži nekaj več pozornosti. Otoke sicer za svoje razglašajo Kitajska, Vietnam, Filipini, Brunej in Malezija. Nobena od držav pa se že desetletja, odkar traja spor, ni odločila da to vprašanje prepusti Meddržavnem sodišču v Haagu.
Podoben je spor med Kitajsko in Japonsko glede otokov, ki jih nadzoruje Japonska in si jih lastita tudi Tajvan in Kitajska. Gre za otoke, ki se na Japonskem imanujejo Senkaku, na Kitajskem pa Diauju. Skupina kitajskih protestnikov iz Hong Konga namreč namerava odpluti do otokov, ki jih nadzoruje Japonska, napetosti pa so pravkar celo prisilile japonskega premiera Tara Asa da odpove svoj obisk na Kitajskem. Otoki so strateško pomembni, saj je zelo verjetno, da ležijo nad področjem, kjer se skrivajo velike zaloge nafte in plina.

Greh ameriške “Brezgrešne”

Še bolj resne so napetosti med ZDA in Kitajsko, ki pa imajo poleg ekonomske še vojaško dimenzijo. Do prvega incidenta je prišlo že 8. marca, ko naj bi se pet kitajskih ladij na “agresiven” način zelo približalo ameriški izvidniški ladji Impeccable (Brezgrešna). Kitajska namreč območje šteje za svoje oziroma za del svoje izključne ekonomske cone. "To je bil lahkomiseln, nevaren manever, ki je bil neprofesionalen" in je kršil mednarodno pravo, je novinarjem dejal tiskovni predstavnik Pentagona Bryan Whitman. Tiskovni predstavnik ameriškega State Departmenta Robert Wood je medtem sporočil, da je ameriško veleposlaništvo v Pekingu že v nedeljo vložilo protestno noto pri kitajskih oblasteh.

Kot je še pojasnil Whitman, se je ena izmed petih kitajskih ladij ameriški približala na manj kot osem metrov. Poleg tega so Kitajci v vodo na pot ameriške ladje metali kose lesa. Manjše kitajske ladje, ki so bile podobne ribiškim, niso bile označene z vojaškimi simboli, ameriški USNS Impeccable pa je po navedbah ameriškega obrambnega ministrstva v mednarodnih vodah izvajal rutinske operacije.

Ker naj bi se kitajske ladje skoraj zaletele v ameriško, so mornarji na ladji uporabili gasilske cevi in jih pričeli zalivati z vodo pod velikim pritiskom. Vendar se tudi na kitajskih ladjah niso umaknili. Kitajski mornarji naj bi se slekli do spodnjih hlač, nato pa so se v boju za izključno ekonomsko cono pogumno upirali curkom z ameriške izvidniške ladje. Po prepričanju kitajskih oblasti je bil namreč namen ameriške ladje predvsem “vohunjenje” za informacije o razvoju flote podmornic, ki plujejo iz baze Yulin. S tem so se odnosi med ZDA in Kitajsko, kljub nedavnim uspešnim pogovorom med visokimi predstavniki obeh ministrstev za obrambo znova zelo poslabšali, celo do te mere, da sta obe državi na omenjeno območje poslali dodatne ladje. Kitajska je že poslala veliko patruljno ladjo za nadzor ribištva , Kitajski Jučeng 311, ki je že priplula do otokov Paracel. Istočasno pa je tudi ameriški predsednik Barack Obama tja poslal ameriški težki rušilec USS Chung-Hoon. Washington namreč ne priznava kitajske izključne ekonomske cone in trdi, da se njegove ladje nahajajo v “mednarodnih vodah”, kjer opravljajo “legitimne naloge”, s čimer pa se na Kitajskem seveda ne strinjajo. Zanimivo je, da sta aprila lani ZDA in Kitajska za reševanje takšnih težav vzpostavili posebno “vročo linijo”, vendar ta ob zadnjem incidentu menda ni bila uporabljena. In čeprav je ameriški predsednik poskušal zmanjšati pomen tega incidenta,  je odpošiljanje ameriškega rušilca in velike, 4550 ton težke kitajske patruljne ladje na sporno območje jasen znak, da nobena od držav ne želi popustiti.

Ameriška mornarica trdi, da je Impeccable pravzaprav “brezgrešna” neoborožena ladja ter da je v lasti “civilnega” podjetja. Toda ameriške vojaške fotografije jo kažejo kot eno od ladij, ki so sodelovale v velikih pomorskih manevrih v zahodnem Pacifiku, v katerih so sodelovale tudi tri ameriške letalonosilke. Kdo je prekršil mednarodno pravo v tem primeru je odvisno od zornega kota ocenjevalcev. Kitajska trdi, da so vse vojaške operacije v njeni 200 milj široki “izključni ekonomski coni” strogo prepovedane, toda ZDA za razliko od Kitajske niso ratificirale Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982, zato ocenjujejo, da je njeno zbiranje obveščevalnih podatkov popolnoma legitimno. Po oceni časnika Time je glavni razlog ameriškega zbiranja informacij ugotavljanje, kako dobro lahko ameriške ladje spremljajo kitajske podmornice ki plujejo iz nove in vse večje baze na Hainanu. To je mogoče storiti tako, da izvidniška ladja zbira karakteristične elektronske in zvočne sledi, ki jih povzročajo podmornice. Prav to pa poskušajo s svojim povzročanjem hrupa in motnjami preprečiti tudi kitajske “ribiške” ladje, ki so se nenadoma znašle v okolici ameriške vohunske ladje. Vendar pa tudi odziv Kitajske ni povsem nepričakovan, kajti težko si je mogoče predstavljati, kako bi se odzvale ZDA, če bi samo 75 milj od njene obale kitajske izvidniške ladje poskušale na podoben način spremljati ameriške podmornice, ki plujejo iz vojaške baze na Havajih. Upokojeni kitajski general Ksu Guangju je tako za enega od časopisovdejal, da si Kitajska želi zgolj “sporočiti ZDA, da vode Hainana niso vode Mehiškega zaliva, kamor lahko plujejo popolnoma svobodno.”

Strah ZDA pred Kitajsko

Da imajo takšni incidenti tudi svoje stranske učinke je bilo mogoče opaziti tudi ob obisku kitajskega zunanjega ministra Yang Jiechija v ZDA, ki je bil namenjen krepitvi gospodarskih vezi med državama. Ameriške pozive, da naj Kitajska še naprej investira v ameriške vrednostne papirje je namreč komentiral tudi kitajski premier Wen Jiabao, ki je istočasno pod vprašaj postavil ameriško gospodarstvo in “varnost naših vložkov.” V tem smislu je tudi svetovna ekonomska kriza že vplivala na upadanje ekonomske moči ZDA in razkrila odvisnost ZDA od evropskih in še posebej azijskih posojil. Kitajska ob tem kljub krizi še naprej doživlja ekonomsko rast . Le na Kitajskem namreč v tem trenutku še lahko govorimo o gospodarski rasti, čeprav se ta tudi tam znižuje. Tako je še leta 2008 znašala blizu 10 odstotkov, letos pa naj bi se približala sedmim odstotkom, kar nekateri analitiki že označujejo za recesijsko raven. Delež potrošnje gospodinjstev v bruto domačem proizvodu znaša le 35 odstotkov, bruto prihranki pa več kot 50 odstotkov bruto domačega proizvoda, kar Kitajcem prek ekspanzivne politike omogoča največ manevrskega prostora med gospodarsko najpomembnejšimi državami. Kitajska bi zato gospodarsko recesijo lahko ublažila tudi z lastnimi ukrepi, predvsem z dvigovanjem življenjske ravni lastnega prebivalstva, pa tudi z dvigovanjem vojaških izdatkov. Prav zato bo Kitajska letos povečala izdatke za obrambo za 14,9 odstotka. Kot je povedal predstavnik kitajskega parlamenta Li Zhaoxing, bo država letos za obrambo tako namenila dobrih 70 milijard dolarjev. Iz ZDA in Japonske medtem pogosto opozarjajo na stalno povečevanje kitajskih izdatkov za vojsko, ki so se od leta 2006 podvojili. Nekateri strokovnjaki tudi opozarjajo, da Peking dejansko za vojsko nameni še precej več denarja, kot znaša uradni obrambni proračun, po nekaterih ocenah celo do trikrat ali štirikrat več. Letošnje povečanje obrambnega proračuna je sicer prav zaradi ekonomske krize nekoliko manjše, kot je bilo lansko v primerjavi s predlanskim, ko je znašalo skoraj 18 odstotkov.
V tej bitki za gospodarsko premoč pa imajo pomembno vlogo tudi geostrateški faktorji. Kot država z največjo gospodarsko rastjo in največjo količino poceni delovne sile potrebuje Kitajska za svoj razvoj ogromne količine surovin in energije. Večina oskrbe s plinom in nafto prihaja po morju iz Bližnjega vzhoda skozi južno kitajsko morje in prav zato vzdolž te poti Kitajska gradi vrsto pomorskih baz, s katerimi želi zaščititi svoje pomorske poti. Po drugi svetovni vojni so ameriški zavezniki na Tihi ocean gledali kot na “ameriško jezero” ki ga nadzorujejo glavne ameriške vojaške baze v Južni Koreji, na Japonskem, v Guamu in do leta 1991 tudi na Filipinih. Ameriške ladje zahtevajo svoboden prehod ne zgolj skozi južno kitajsko morje pač pa tudi skozi morske ožine, kjer bi lahko ameriške ladje v primeru konflikta odrezale Kitajsko od njenih preskrbovalnih poti.
Napetosti, ki so se začele 8. marca in še zmeraj trajajo, so zato verjetno zgolj “praska”, toda ti konflikti imajo zaradi možnosti, da sprožijo veliko večje dogodke tudi veliko večjo potencialno rušilno moč. Incident v Tonkinškem zalivu, kjer naj bi severnokorejski čolni “napadli” dva ameriška rušilca je bil v ptreteklosti že uporabljen kot (lažni) razlog za vojno v Vietnamu, ob kateri je ameriški predsednik Lyndon B. Johnson za ta korak na osnovi neresničnega napada dobil celo podporo ameriškega kongresa.

Do podobnega incidenta je prišlo tudi leta 2001, ob začetku Busheve vladavine, ko je kitajski pilot Wang Vei prisilil ameriško izvidniško letalo k pristanku na Hainanu in ob tem izgubil življenje. Postal je narodni heroj, Kitajska pa je šele čez čas ZDA vrnila njene pilote. Morda Kitajska sedaj na podoben način “testira” odzivnost novega ameriškega predsednika.

Incidente v tem delu sveta je tudi Samuel Huntington, pokojni avtor znamenitega dela "“Propad civilizacij"” navedel kot enega od zelo verjetnih scenarijev za spopad večjih razsežnosti med velikimi silami današnjega sveta, zato tudi vse akcije “brezgrešnih” in podobnih “civilnih” ladij na področju kitajske ekonomske cone lahko pomenijo resno nevarnost za nove konflikte – ne zgolj za ZDA, pač pa tudi za njene zaveznice, torej tudi Slovenijo.