Kultura / Včasih nimaš čustev

Enric Martí se s fotoreporterstvom ukvarja že dvajset let. Njegova želja po potovanju se je združila s poklicno potjo in ga iz Španije popeljala po vsem svetu, kjer je dokumentiral tako vsakdanje življenje kot krizne situacije. Za svoje fotografije je dobil več mednarodnih nagrad, med drugim tudi World Press Award leta 1999. Od leta 2007 je področni urednik tiskovne agencije Associated Press (AP) za Latinsko Ameriko in Karibe.

V Ljubljani se je mudil kot predsednik žirije natečaja Slovenska novinarska fotografija, ki je letos potekal prvič. Zmagovalce natečaja so v ponedeljek predstavili v Narodni galeriji. Tam gostuje tudi razstava Veliki trenutki, ki prikazuje najboljše reportažne fotografije iz arhiva agencije AP. Kar nekaj izmed njih je delo Enrica Martíja. Razstava in zmagovalne fotografije slovenskih fotoreporterjev bodo na ogled še do 29. marca.

Kako ste bili zadovoljni s fotografijami slovenskih fotografov, ki so prispele na natečaj?

Jaz nisem tisti, ki bi moral biti zadovoljen. Oni morajo biti zadovoljni.

Je bilo težko izbrati zmagovalce?

V nekaj primerih je bilo težko, načeloma pa je bilo lahko, saj ni bilo preveč slik – v primerjavi z drugimi natečaji je bil ta manjši. V žiriji smo imeli nekaj prijetnih razprav.

Kaj odlikuje zmagovalno fotografijo?

Ima kombinacijo vsega. Je lepa slika, ni navadna slika dogodka. Očitno je šlo za javni dogodek (vpisovanje v Drnovškovo žalno knjigo, op. p.), kjer bi lahko imeli običajno sliko: krsto, pokojnega… A na sliki je ugoden trenutek. Dogodek je zelo lepo prikazan, tudi kompozicija je prijetna. Zelo dobro, zelo lepo.

Zakaj niste podelili nagrade za najboljšo zgodbo v kategoriji Narava in okolje?

Nismo našli zgodbe, ki bi bila dovolj dobra. Tudi z nepodelitvijo nagrade izraziš stališče. Če nagrado podeliš za vsako ceno, znižaš merila. Ni se pa lahko spomniti zgodbe na temo narave in okolja.

Bili ste tudi med selektorji celotne AP-jeve razstave Veliki trenutki. Kako ste izbrali fotografije zanjo?

Najprej pomisliš na strukturo, nato greš v arhiv. Z AP-jevim arhivom lahko narediš na stotine razstav. Izbereš nekaj, za kar meniš, da ima smisel. S takim arhivom lahko delaš, kar želiš. Vsak dan dobimo 5000 novih slik, tako da bi lahko razstave pripravljali dnevno.

Sedaj ste regionalni urednik agencije AP za Latinsko Ameriko in Karibe. Zakaj je ta del sveta tako poseben in slikovit?

Južnoameričani so zabavni, tam je veliko kultur, dogaja se mnogo stvari. Veliko je življenja in barve, veliko športa, veliko vsega, ne le v družbenem smislu. Vizualno je to zelo bogata celina. Vsak dan imamo ogromno slik proslav in karnevalov. Tam je nasilje, tam je vse. In vedno zelo barvito. Zelo zanimiv del sveta.

Po kakšnih kriterijih opravljate svoje uredniško delo?

Izberem dobre fotografije in ne izberem slabih.

Kakšno pa je ravnovesje med kakovostjo in količino pri AP-jevem fotoservisu?

Fotografiranje je dandanes tehnično zelo enostavno. Imamo digitalno tehnologijo, ki nam omogoča ogromno posnetkov. Zato postaja njihovo urejanje vse bolj pomembno. Merila moramo postaviti višje. Trudimo se zadrževati in ne objavljati preveč slik, a težava je, da vse ostale agencije preplavljajo trg s slikami. Zato se je včasih težko držati nazaj.

Koliko fotoreporterjev zaposlujete v Latinski Ameriki in na Karibih?

Okoli 30 imamo stalnih sodelavcev, z občasnimi pa se menimo po potrebah.

Ali kot urednik še vedno fotografirate?

Če kam grem, še vedno profesionalno fotografiram. Ravnokar sem bil v Venezueli zaradi referenduma o neomejenem številu predsedniških mandatov.

Kje ste najbolj uživali v delu?

Bil sem v mnogih krajih. Iran je bil kraj, kjer sem zelo rad delal. Prav tako na Srednjem vzhodu, kjer sem deloval več let.

Ste na katero izmed svojih fotografij še posebej ponosni?

Gotovo sem v Bosni posnel slike, ki mi največ pomenijo. Spremljal sem celo vojno v Bosni, živel sem v Sarajevu. Tako da mi te slike pomenijo veliko.

Ko delate sredi akcije, ali samo pritiskate na sprožilec ali imate v mislih tudi estetiko?

Estetika je nekaj, kar imaš vedno v mislih, to pride povsem naravno. Najpomembneje, kar moraš imeti v mislih, je, kako dokumentirati, kako prenesti nekaj naprej. To že vključuje estetiko.

Je treba imeti za tovrsten poklic narejeno šolo?

Nikoli nisem obiskoval nobene fotografske šole. Seveda, šola ne škodi. Dobro je, če ima nekdo narejeno šolo, a to mu ne zagotavlja stoodstotnega znanja.

Če fotografirate zelo ganljiv dogodek, denimo smrt nekoga, ali lahko v tistem trenutku ohranite distanco?

Da, ohraniš distanco. Včasih nimaš čustev. To je zato, ker je vmes fotoaparat in se dogodka ne zavedaš povsem. Očitno te zadane šele kasneje, ko vidiš posnetke. Včasih je težko. A na to se moraš navaditi.

Kako ste pravzaprav začeli s fotografiranjem?

Študiral sem pravo in v tem poslu delal do 27. leta. Nato sem se odločil, da želim potovati in odšel v srednjo Ameriko. Tam sem začel fotografirati, malo tudi pisati, dobil sem službo pri fotografski agenciji in to je bilo to.

Kakšno je vaše mnenje o vposteljenih novinarjih in fotografih, ki se na bojišču priključijo vojaškim enotam?

Menim, da to ni idealno. A včasih je to edini način, da si lahko zraven. To je slaba stvar, raje bi se ji izognil, a včasih preprosto ni možno. Treba se je zavedati, da ko si vposteljen z nekom, te želi on nadzirati, ti pa moraš to poskusiti preseči.

Ali ima AP glede tega kakšno posebno politiko?

Mi pošiljamo novinarje in fotografe tudi na takšne naloge, a vemo, da če si z nekom vposteljen, to še ne pomeni, da moraš zanj delati propagando.

Kako agencije, kot je AP, skrbijo za objektivnost in se izogibajo manipulacijam?

Imamo dolg proces nadzora kakovosti. Fotografi delajo tečaje iz photoshopa, se učijo kaj lahko delajo in česa ne. Uredniki smo vedno zelo pozorni na vse, kar izgleda nenavadno. Trudimo se po najboljših močeh.

V kolikšni meri je lahko slika spremenjena ali obrezana?

Obrezati sliko ni problem, obrežeš jo lahko, koliko hočeš. Poskušamo sicer, da ne bi rezali, a včasih naredimo tako imenovani alternativni izrez: v fotoservisu ponudimo tako original kot izrez. V photoshopu pa se trudimo čim manj spreminjati slike. Ne odstranjujemo barv ali zasičenosti, slike samo nekoliko osvetlimo ali osenčimo. Ne spreminjamo jih veliko.

Kako lahko fotograf postane sodelavec agencije, kot je AP?

Biti mora ob pravem času na pravem mestu.