Labirint katastrof

Generalni sekretar zveze NATO Jaap de Hoop Scheffer je v sredo obiskal afganistansko prestolnico Kabul in po pogovorih s predsednikom Hamidom Karzajem med drugim napovedal prihod dodatnih 4000 vojakov.Ti bodo za razliko od 17.000 marincev, ki prihajajo v Afganistan predvsem zato, da bi razbremenili ameriške sile v državi in skrbeli za varnost ob letošnjih predsedniških volitvah, ki so jih za zdaj prestavili na avgust. Scheffer je na tiskovni konferenci izžareval trdno odločenost, ki jo je zajel z besedami: »Te volitve bodo zagotovo izziv. Afganistanci imajo vso pravico, da volijo. Pomagali jim bomo. Upam, da bo to mogoče in pripeljali bomo dodatne sile, ki bodo to zagotovile...« Vendar sta tu vsaj dva problema. Pri prvem gre za golo Schefferjevo sprenevedanje. Dodatni Natovi vojaki bodo storili kaj? Na terenu bodo dejansko zgolj krpali luknje v svojih lastnih vrstah, saj niso samo Američani tisti, ki so v Afganistanu raztegnjeni do onemoglosti. Že dalj časa med zavezniki potekajo žgoče razprave o napotitvi novih sil v to državo. Vprašanje je, ali je 4000 vojakov sploh dovolj? ZDA pravzaprav že leta prosijo druge članice zveze, naj okrepijo svoja prizadevanja v boju s talibani in nič drugače ni bilo niti na zasedanju Nata v Bruslju prejšnji teden. Ameriški podpredsednik Joe Biden se je zatekel k drastičnim besedam: »Razmere v Afganistanu so grožnja vsem.« To je bilo opozorilo. Scheffer je na tem srečanju priznal, da »trenutno ne dobivamo vojne, a ta še zdaleč ni izgubljena.« Predsedniške volitve so bolj izgovor, bolj PR  za nagovor zahodne javnosti kot kaj drugega, saj je iz vseh razpoložljivih podatkov ter dejstev, ki jih ni malo, jasno,  da Nato vojno izgublja. To je v končni fazi razvidno tudi iz vse hitrejšega naraščanja števila mrtvih okupacijskih vojakov.

Drugi problem pa nosi ime Pakistan, ki pomeni drugo fronto boja. Tudi tu se vidi, da Nato/ZDA izgubljajo vojno proti talibanom. Slednji so ta teden že drugič v zelo kratkem času napadli Natov konvoj tovornjakov z vojaško opremo ter ga popolnoma uničili, nedavno pa je v zrak odletel tudi strateško izjemno pomemben most za oskrbo okupacijskih sil v sosednjem Afganistanu. A kar je za Nato še najbolj alarmantno, je sledeče: februarja lani je pakistanska vlada nepričakovano sklenila trajno premirje s talibani v provinci SWAT, ki se nahaja na severozahodu države. Talibani so torej dobili, kar so hoteli, popoln nadzor nad območjem, kjer zdaj vlada šeriatsko pravo. V drugih provincah pod njihovih nadzorom je situacija praktično identična, so namreč teritoriji, kamor pakistanska vojska raje sploh ne dreza. A to sklenjeno premirje nam pove veliko, predvsem na simbolni ravni. Kot prvo, se je pakistanska vlada preprosto odrekla delu svoje populacije, recimo ženskam v provinci SWAT, ki zdaj tudi uradno ne smejo več obiskovati šol. Oblast je s tem tudi dokončno priznala, da ni popolnoma suverena znotraj svojih meja, saj njeni zakoni ne veljajo na vsem ozemlju. Tako so talibani dobili svoj avtonomen teritorij v državi (ne moremo reči državo v državi, ker Koran ne predvideva državne tvorbe). V Washintonu so seveda pobesneli in premirje v SWAT-u označili za kapitulacijo pakistanske vojske ter oblasti. Američani medtem nadaljujejo z zračnim bombardiranjem obmejnih provinc in po pisanju časnika New York Times naj bi v Beli hiši resno razmišljali o razširitvi zračnih operacij na provinco Baluchistan, torej globlje v Pakistan. Uradni Islamabad je skočil na noge in takoj demantiral poročanje New York Timesa. Kar je nekoliko smešno, saj je predsednik Barack Obama že od začetka zatrjeval, da ameriška vojska ne bo vnaprej obveščala Pakistana o vojaških posegih na njegovem območju, niti ga prosila za dovoljenje. Skrivnost pa ostaja, zakaj nihče v Beli hiši/Pentagonu ne vidi, kako kontraproduktivno je zračno bombardiranje obmejnih pakistanskih provinc.

Pred tedni so moči združila tri talibanska plemena, ki so bila do takrat na različnih ideološko-vojaških bregovih. Povezali so se klani, ki jim poveljujejo Beitulah Mehsud, Maulvi Nazir ter Gul Bahadur. Medtem ko je prvi sejal smrt predvsem po Pakistanu (osumljen je tudi atentata na predsedniško kandidatko Benazir Bhuto), sta druga dva pošiljala svoje vojake na misije v Afganistan. Zdaj jih bodo pošiljali ter usklajevali skupaj. Združitev teh sil je izjemen uspeh za talibane tako na eni kot na drugi strani meje (ki je zanje bolj fiktivna kot kaj drugega), do sklenitve sporazuma v Vaziristanu pa je prišlo po posredovanju vodje talibanov, Mule Omarja, ki je v javnem pismu trem komandirjem sporočil: »Če kdo zares hoče voditi džihad, ga mora voditi proti okupatorjem znotraj Afganistana. Napadanje pakistanskih vojaških sil in ubijanje bratov muslimanov meče slabo luč na mudžahedine in škoduje vojni proti ZDA ter Natu v Afganistanu.« Situacija za Ameriko in Nato bo sedaj izjemno težka, je za britanski The Guardian komentiral Talat Masud, upokojeni pakistanski general, ki je postal vojaški analitik. Najtežji oreh zanje bo prav Beitulah Mehsud, ki je že odpoklical svoje bojevnike z nekaterih front znotraj Pakistana, za seboj pa ima tudi 'bataljone' samomorilskih napadalcev, ki čakajo na njegove ukaze. Afganistan bo krvavel na vseh koncih. V državo bo vstopilo (že vstopajo) na deset tisoče novih mudžahedinov in stotine samomorilskih napadalcev. In ker talibani uspešno vzdržujejo svojo stalno prisotnost na 72% Afganistana, se novim silam resnično ne bo težko razporediti po celotnem teritoriju.

Vrnimo se v Kabul, kjer je varnostna situacija v zadnjih šestih mesecih padla na najnižjo raven od konca leta 2001. Hamid Karzai je sprejel Natovo pomoč in ponovil, da se strinja s tem, da so predsedniške volitve prestavljene na avgust. Do nedavnega je pač vztrajal pri mesecu aprilu. Postavlja pa se vprašanje, kaj storiti z oblastjo med majem in avgustom. Maja se namreč konča Karzaijev mandat, zato opozicijski predstavniki zahtevajo njegov umik in namestitev prehodne vlade. Karzai je že zavrnil to možnost, čeprav ni ponudil nobene alternative. Je pa napovedal, da se bo na najširši ravni posvetoval z vsemi politiki glede tega, »kdo naj vlada Afganistanu med majem ter avgustom.« Kako patetično. Kdo bo takrat vladal Afganistanu? Tisti, ki mu danes. Talibani!


Talibani molijo pred bojem

ldiywNZS-C0