Ko mediji obmolknejo

Odhod Dimitrija Rupla z mesta svetovalca predsednika vlade Boruta Pahorja po njegovem škandaloznem pismu notranji ministrici Katarini Kresal,s katerim je skušal vplivati na ustavitev preiskave zoper zlorabo službenega položaja je na najboljši možni način dokazal vrsto pomembnih zadev. Predvsem je dokazal, da smo imeli prav vsi tisti, ki smo opozarjali na napačnost Ruplovega imenovanja. V samo nekaj mesecih so se uresničile vse naše napovedi. Odhod je hkrati dokazal, da je Pahor naredil veliko napako, kar je za vlado seveda slabo, toda hkrati je dokazal, da zna Pahor svoje napake tudi popravljati, kar je vendarle dobro. Vse skupaj je dobro tudi za Katarino Kresal. Dejstvo, da je za Ruplov odhod najbolj zaslužna prav ministrica Katarina Kresal, ki je bila od vsega začetka najbolj dosledna v svojih kritikah Ruplovega imenovanja je namreč dokaz, da smo na politični sceni Slovenije v podobi Katarine Kresal dobili političarko velikega formata.
Z Ruplovim odhodom si je precej političnega kapitala povrnil tudi predsednik države Danilo Türk, ki je že od začetka nasprotoval Ruplovemu imenovanju za veleposlanika na Dunaju in je zagotovo najbolj zaslužen za to, da “vodja diplomacije” za svoje slabo delo na koncu ni bil še nagrajen z veleposlaniškim mestom v tujini. Vse skupaj pa je tudi dober primer za samorefleksijo medijev in za oceno o tem kako so se slovenski, predvsem dnevni tiskani mediji – večinoma prepozno in mlačno - odzivali na prvo in najbolj sporno potezo Pahorjeve vlade.

Nelojalen, nepotrpežljiv, nestanoviten

Glede odziva Dnevne Mladine na sporne poteze prejšnje in sedanje vlade v zvezi z imenovanjem Dimitrija Rupla seveda ni veliko dilem. Bralci so bili o vseh vidikih spornih odločitev vlade v zvezi z njim  obveščeni zelo podrobno, stališča glede te poteze pa so bila tudi povsem nedvoumna in jasna. V članku z naslovom “Nelojalen, nepotrpežljiv, nestanoviten", smo 25.10.2008 ocenili, da bi lahko bilo imenovanje Dimitrija Rupla za veleposlanika na Dunaju prva zapravljena investicija nove vlade. Ruplu smo v tem članku priznali vrsto pozitivnih dejanj, vendar smo hkrati ocenili, da je kljub temu “nabor resnih napak, ki si jih je v svoji dolgi diplomatski karieri privoščil Dimitrij Rupel, tako dolg, da bi bilo za Slovenijo nedvomno veliko bolje, če bi v prihodnje o svojih dogodivščinah in praktičnih vidikih predaval študentom ali pa diplomatski posel, če je to že nujno potrebno, opravljal na kakšnem manj izpostavljenem veleposlaništvu,” ter da bi bilo “celo to bi bilo za Slovenijo lahko zelo drago podjetje,” predvsem zato, “ker je pri Ruplu očitno predvsem veliko pomanjkanje najbolj temeljnih lastnosti, ki jih potrebuje vsak diplomat.” Hkrati smo ocenili, da “ni namreč dvoma, da Dimitrij Rupel kljub svojemu delu v MZZ, še zmeraj ne pozna osnov mednarodnega prava”, hkrati pa je “udeleženec ali kreator politike, ki predvsem do sosednje Avstrije ni pokazala niti najmanj pokončnosti.” Ocenili smo, da Dimitrij Rupel številnih mednarodnih vprašanj “preprosto ne razume” , opozorili, da so tuji mediji pisali o njegovi “aroganci in domišljavosti” ter na dejstvo, da je Dimitrij Rupel ob tem pogosto pokazal tudi veliko nelojalnost, tako do svojih volilcev kot do službe, ki jo je prevzel, ko je preprosto zapustil mesto župana Ljubljane in prevzel mesto veleposlanika v ZDA, saj je od tam je s pismi v Dnevniku napadal svojega tedanjega predpostavljenega Borisa Frleca, kar je nezaslišano v diplomatski praksi, ter ga na koncu celo izrinil s položaja.

Kako je nasedel Pahor

Potem ko je postalo jasno, da Rupel ne bo postal veleposlanik, je bila v članku “Rupel si je sodbo pisal sam” 26.11.2008 ta poteza predsednika države ocenjena kot upravičena. Nazorno je bilo dokazano, zakaj si Dimitrij Rupel veleposlaniškega položaja ne more pridobiti s tožbo, zakaj je poteza predsednika države pravilna, kje in zakaj je Dimitrij Rupel nenačelno interveniral v predsedniško kampanjo predsednika države in kakšna je bila slaba vloga Dimitrija Rupla glede reševanja vprašanja dvojezičnih napisov v Avstriji. “Glede na vse zapisano ni nič nenavadnega v tem, če je Rupel sicer dobil “agreman” iz Dunaja, hkrati pa ga ni dobil tudi od slovenskega predsednika. Dimitrij Rupel lahko danes še tako toži, da se mu godi krivica in išče pravico na sodiščih, toda nikakršnega dvoma ni, da si je s svojim nenačelnim odnosom do slovenske manjšine v Avstriji, pomanjkanjem sodelovanja s predsednikom države in enako nenačelnim ter nekorektnim vpletanjem v predsedniške volitve v Sloveniji - svojo sodbo spisal sam,” smo ocenili v Dnevni Mladini. Takoj zatem je sledilo imenovanje Dimitrija Rupla za “posebnega odposlanca”. Dan zatem smo objavili članek z naslovom “Kako je nasedel Pahor” , v katerem smo napovedali “zakaj je Borut Pahor z imenovanjem Dimitrija Rupla za “naddiplomata” v svojem kabinetu nasedel na “Ruplovo čer” in kakšne bodo dolgoročne posledice tega brodoloma.” Ocene Pahorjeve poteze so bile precej neposredne: “Borut Pahor je s svojo odločitvijo, da Dimitrija Rupla, s strani predsednika države zavrnjenega kandidata za veleposlanika v Avstriji, postavi na položaj svojega 'posebnega odposlanca' za zunanjo politiko, storil resno, morda celo katastrofalno napako…Očitno je, da se je Borut Pahor že pred volitvami tako resno vživel v to vlogo 'združujučega politika' in se morda psihološko celo tako zelo pripravil na možnost skupne vladavine s SDS, da je z eno od svojih prvih vladnih potez izgubil vsako mero…Pahor je v obrambo svoje odločitve navrgel več neresnih argumentov…Pahorjevi argumenti ne morejo zdržati resne kritike… Pahor zato, žal, že na začetku svoje vladavine ni pokazal odločnosti, pač pa le muhavost, lahkomiselnost in mehkužnost ter s tem, na veliko veselje opozicije - nasedel na Ruplovo čer« je bilo zapisano v tem članku.

Zgrešeno reševanje “birokrata Rupla”

Kljub temu pa je predsednik vlade še vztrajal pri imenovanju Dimitrija Rupla za svetovalca in javno branil svojo odločitev, tudi še potem, ko so stranko pričeli zapuščati nekateri člani in je zaradi imenovanja Dimitrija Rupla odstopil tudi podpredsednik LDS Slavko Ziherl. V članku “Reševanje birokrata Rupla” z dne 6.12.2008 ( ) smo razkrili, “zakaj je vztrajanje Boruta Pahorja pri imenovanju Dimitrija Rupla napačno in kaj se lahko Pahor nauči iz moralnega ravnanja Slavka Ziherla.”

Ocene Pahorjeve poteze so bile znova precej jasne: “Nikakršnega dvoma ni, da je Pahorjeva odločitev ne samo zelo sporna, temveč tudi napačna. Naj jo presojamo s katerekoli strani – moralne, politične, etične – je tudi danes enako neprepričljiva, kot je bila v trenutku, ko jo je Pahor sporočil javnosti…V primeru »Rupel« zato dobri nameni Boruta Pahorja res ne povedo ničesar o njegovi politiki. Javnost pričakuje manj dobrih in »poštenih« namenov - in več dejanj ! Dobri nameni po »preseganju nasprotij« so lahko v očeh politika še tako dobri, toda njihovi učinki so uničujoči, če so v nasprotju z danimi obljubami in zavezami. V tem pogledu je odstop Slavka Ziherla na slovenskem političnem prizorišču visoko moralno dejanje, v enaki meri, kot je Pahorjeva odločitev o postavitvi Rupla za svojega osebnega svetovalca globoko napačna poteza. Ziherl vztraja pri spoštovanju volje volilcev, temeljnem postulatu vsake demokratične družbe, medtem ko Pahor zagovarja egoistično pravico do »lastne izbire«, ki pa jo v takšni luči, ko je govoril volilcem, zagotovo nikoli ni javno predstavil. V tem smislu je Pahorjeva odločitev večkrat slaba. Ne sporoča nam, da so v državi nasprotja presežena in da so včerajšnji sovražniki v imenu nacionalnih ciljev danes znova prijatelji - kot si je želel Pahor. Nasprotno, sporoča nam, da bo vsaka nenačelnost nagrajena, da politično prepričanje in volja volilcev v tej državi ne veljata nič, kajti na koncu se bodo politiki znova »vse dogovorili«, zaradi česar volitve postajajo velika prevara brez prave vsebine. Nagrajevanje tistih, ki bi morali biti kaznovani briše etične meje med dobrim in zlim, pravilnim in nepravilnim, med pravico in krivico ter se kot rak zajeda v moralno tkivo vse družbe. Z nezasluženim nagrajevanjem Rupla Borut Pahor pravzaprav širi le apatijo, malodušje in zlovoljnost tudi med mladimi, najštevilnejšo populacijo Facebooka, ki so ji najbliže prav leve in svobodomiselne ideje,” smo ocenili v Dnevni Mladini.

Vprašali smo se tudi, če bi se Rupel res lahko prelevil v uspešnega birokrata oziroma zakaj “Rupel Pahorju ne bi mogel biti zgolj in samo – birokrat ki bi Pahorju zgolj pripravljal »opomnike« za delo, vse odločitve pa bo nato sprejemal Pahor? “Tudi ta možnost je le pobožna želja, zelo daleč od realne ocene Ruplovih sposobnosti. Takšna transformacija namreč predpostavlja zapleten alkemističen postopek, ki bi iz neobrzdane narave Dimirija Rupla, človeka z »opusom«, v kratkem času uspela izdelati Rupla – birokrata. Edina težava je v tem, da birokrati, kakor je znano, delujejo po popolnoma drugačnih načelih kot politiki…Logiki delovanja »političnega Rupla« in »birokratskega Rupla« sta torej med seboj popolnoma izključujoči…Prepričanje, da se bo Rupel zadovoljil z vlogo birokrata je zato - naivno…V Ruplovem primeru to tudi pomeni, da bo lahko s svojimi nasveti bistveno vplival na slabe odločitve predsednika vlade, toda hkrati bo zmeraj udobno skrit za Pahorjevim hrbtom, pri čemer bo Pahor odgovoren za vse slabe poteze, Rupel pa hkrati ne bo odgovarjal za nič. “

V sklepu članka smo kljub temu poudarili, “da se Pahor napak zaveda in da jih je pripravljen tudi popravljati.”Rešitev iz primera Rupel smo napovedali že šestega decembra lani.”Kje je rešitev ? Zgodovina diplomacije nam, če jo poznamo, daje veliko nasvetov o tem, kako ravnati v takšnih primerih. In ti nasveti so celo – popolnoma zastonj. Ameriški predsednik Harry S. Truman je na primer kmalu po kapitulaciji Nemčije prekinil dostavo hrane, ki so jo pošiljali v okviru akcije »posodi-daruj« (Land –Lease). Ko se je pokazalo, da je to privedlo do številnih težav pri oskrbi civilnega prebivalstva, je Truman najprej zatrdil, da so njegov ukaz izvedli »preveč dosledno«, nato pa ga je – ukinil. Spremenil je svojo napačno odločitev. Zaradi tega njegov ugled ni utrpel, prav nasprotno, dokazal je, da se je sposoben soočiti tudi z napakami. In jih popraviti. Prihodnost bo pokazala, če bo tega – če ne prej pa ob kakšni resni napaki kakšnega od svetovalcev v svojem kabinetu - sposoben tudi slovenski premier.” In Pahor je res ravnal tako, kot mu je bilo najprej priporočeno v Dnevni Mladini.

Delo kritično, ostali z zamudo

Glede na to, da je Ruplovo imenovanje v slovenski javnosti vzbudilo tako veliko zanimanje in vrsto javnih razprav se zdi zelo zanimivo prikazati tudi nekatere druge odzive, predvsem ostalih tiskanih medijev o tej vroči politični temi. Nekateri komentatorji slovenskih dnevnikov so namreč Pahorju očitali, da je njegova politična daljnovidnost glede izbire Dimitrija Rupla za svetovalca trajala samo nekaj mesecev. Po bitki je seveda lahko biti general, veliko težje pa je predstaviti jasno in argumentirano stališče tedaj, ko ni povsem jasno, kako se bodo politične bitke iztekle. In kot vse kaže, se tudi večina medijev prav tedaj, ko se je bilo seveda najtežje odločati in ko sta javnost in politika najbolj potrebovali jasno mnenje medijev,  ni znašla najbolje.
Če si ponovno preberemo članke, ki so jih o tej temi objavljali trije veliki mediji – Delo, Dnevnik in Večer – je mogoče zelo hitro ugotoviti, da so ti mediji to zmotno kadrovsko potezo Pahorjeve vlade spremljali zelo zadržano, večinoma le z opisovanjem dogajanja v politiki in javnosti, z anketami in zgolj z blagimi kritikami tedanje vlade. Komentarji so kronično zamujali, predvsem oktobra in novembra, ko je bilo Ruplovo imenovanje v ospredju zanimanja javnosti. Izjema so le nekateri zapisi komentatorjev. Na prvem mestu je potrebno izpostaviti zlasti članek Saše Vidmajer “Brezsramno, ki je v Delu izšel že 15.10.2008, torej neposredno po vladni odločitvi, kjer je avtorica povsem jasno, hitro in odločno to imenovanje ocenila kot napačno. “Vlada je v torek potrdila zunanjega ministra Dimitrija Rupla za novega slovenskega veleposlanika na Dunaju. S formalnega stališča imenovanje ni sporno. Večkratnemu vodji diplomacije bi težko odrekli usposobljenost za ambasadorski položaj, ki ga je, med drugim, tudi že opravljal. Vendar je vse drugo, povezano z Ruplovim odhodom na diplomatsko-konzularno predstavništvo v Avstrijo, sporno. Ruplovo imenovanje je madež, čeprav ni ne nezakonito ne neprofesionalno. Potrjuje brezsramnost, s katero odhaja ta oblast. V zadnjem hipu, dobesedno zadnjo minuto, je priskrbela položaj ministru, ki nima kam, ki ni bil izvoljen v novi parlament,” je zapisala Saša Vidmajer. V nadaljevanju je izpostavila, da se “porajajo pomisleki, ali je imenovani najprimernejši predstavnik republike Slovenije v Avstriji” predvsem zaradi “nezadovoljstva, ki ga je bilo ob imenovanju prècej slišati iz manjšinskih vrst.”
Do naslednjega komentatorskega odziva je nato v Delu preteklo še veliko časa. Tanja Starič je 25.11:2008 v komentarju z naslovom “Prva Pahorjeva preizkušnja” zapisala, da se je novi predsednik vlade zaradi imenovanja Rupla za svetovalca “znašel v kočljivem položaju” ter da je njegova politična drža “na hudi preizkušnji”, saj naj bi iz predsedniške palače Pahor “še preden je dobro sedel za premiersko mizo, dobil prvo lekcijo.” Dva dni kasneje je bila v komentarju Tanje Starič z naslovom Skrivnost telefonske številk odločitev o tem, da Rupla vključi v svoj kabinet predstavljena kot “ena najbolj tveganih potez v karieri Boruta Pahorja doslej” ki jo je komentatorka tokrat razumela kot Pahorjevo sporočilo, “da center moči in odločanja ostaja v kabinetu predsednika vlade.” Da je zunanja politika “dvotirna” in slaba je nato Saša Vidmajer še enkrat potrdila tudi v svojem komentarju Dve zunanji politiki,  konec januarja letos, Tanja Starič pa je nato v Pahorjevi potezi videla tudi nekaj, kar naj bi njegovi politični tekmeci celo občudovali. “Morda se Pahor v tem trenutku že zaveda »simbolne vrednosti« - kakor je dejal včeraj - poteze, ki jo je naredil, morda pa tudi ne. Če ne, si lahko obetamo še kakšno kadrovsko odločitev, ki bo zaveznike spravljala v obup, tekmecem pa izvabljala privoščljive nasmeške,” piše v komentarju Motnje na zvezah.
V Dnevniku se je na Ruplovo veleposlaniško kandidaturo najprej, toda deset dni po komentarju v Delu in pet dni za analizo Rupovega imenovanja v Dnevni Mladini 25.10.2008 odzval kolumnist Marko Crnkovič, ki se je poigraval z mislijo, da bi v Ruplovem “miksu makiavelizma, državotvornosti, kverulantnosti, oportunizma, kompleksa veličine, patetičnega osamosvojiteljstva in samopoveličevanja” odkril “nekaj patološkega” vendar je vse to raje zapisal v pogojniku. “Nisem prvi, ki je opazil, da si je Pahor s svojo neverjetno podporo Ruplu morda nastavil past - ali če že ne sebi, pa vsaj najverjetnejšemu zunanjemu ministru” je zapisal Crnkovič. Več kot mesec dni zatem, 29.11.2008 je v naslednji kolumni daljnovidno zgrešil, ko se je posmehnil celo temi, ki jo je odkril Dnevnik, za katerega piše in dodal, da “ni vsaka tema v medijih že tudi družbeno pomembna. Naj se samo spomnim afere s šoferjem za shopping gospe Mete.” Naslednji teden, 6.12.2008 pa je Ruplovo imenovanje že poskušal opravičiti. V ta namen je navedel citat predsednika ZDA Lyndon B. Johnsona: "No, bolje ga je imeti v šotoru, da ščije ven," je rekel, "kot pa zunaj, da ščije not" ki se je nanašal na J. Edgarja Hooverja, ki je bil direktor FBI celih 48 let in v tem smislu je tudi Ruplovo imenovanje poskusil uvrstiti med razumne Pahorjeve poteze. “Skratka: Ruplove nove službe oziroma Pahorjeve poteze ne odobravam, ne zdita pa se mi škandalozni” je kleno zapisal Marko Crnkovič.
Ervin Hladnik Milharčič 29.11.2008 z oceno druge Pahorjeve sporne poteze – imenovanja na položaj svetovalca – v kolumni Madagaskar 3 ni imel težav, vendar se je v tem že precej poznem odzivu na dogajanje hkrati vzdržal osebnega ocenjevanja, pač pa je napačnost Pahorjeve odločitve predstavil kot nekaj, o čemer obstaja nekakšen neopredeljen “konsenz” .“Za njegov prvi poseg v zunanjo politiko velja konsenz, da je naredil neumnost in ustvaril idealen položaj za sijajen konflikt… Slovenska zunanja politika je tam, kjer je vedno bila, le z vsakim mandatom je je več.” je ocenil Dnevnikov kolumnist in rezultate Pahorjeve vlade predstavil kot “ustvarjanje paradoksov”.
Nekoliko bolj jasen je bil Vlado Miheljak v svoji kolumni z dne 26.11.2008, ko je opozoril na Ruplov poskus diskreditacije Boštjana Penka, ko je ta raziskoval korupcijo glede ustanovitve diplomatske akademije. “Takrat je Rupel zalučal rokavico: "Penko je naredil veliko neumnost. On ni pristojen za to, da bi mene kakor koli prijavljal kamor koli." Takrat smo bili šokirani. A v čem je Pahorjeva izjava boljša? Vlada lahko pripravi predlog spremembe zakona, a bilo bi skrajno nesprejemljivo, da bi jih sprejeli (zgolj in predvsem) zato, da bi reševali zaposlitvene težave dr. Rupla; da bi sprejeli lex Rupel, kot je rekel poslanec Vajgl. Sicer pa, če bodo že pošiljali dr. Rupla v diplomatsko službo, naj ga pošljejo v Zagreb, da bo jedel juho, ki jo je dolga leta sam kuhal. V Avstrijo ne nazadnje ne more niti zato, ker ga ne sprejema slovenska manjšin…” je ocenil Vlado Miheljak.
V naslednji kolumni je bil še bolj jasen: “Formalno je najbrž res izbor svetovalcev in sodelavcev v kabinetu stvar predsednika vlade, a pred volilnim telesom in javnostjo je za vsako nerazumno dejanje kriva celotna vlada, torej tudi koalicijski partnerji…Problem aktualne koalicije je, da vse poti vodijo k Ruplu. Kot že tolikokrat prej.”
Tudi na Večeru so imeli precej težav z pravočasnim komentiranjem tega prvovrstnega političnega zapleta nove slovenske vlade. Od sredine oktobra pa do začetka decembra, torej v ključnem času ko so padale odločitve o spornih kadrovskih potezah Boruta Pahorja so v Večeru zgodo pokrivali le z poročili o tem kako “Rupel (vedno znova) razburka politiko” in podobnimi članki. Šele ob zavrnitvi Ruplovega veleposlaniškega imenovanja sledi 22.11.2008 prvi analitičen članek o “enigmi Rupel”ki predsednika države predstavi kot “doslednega legalista.” Takoj ob imenovanju Dimitrija Rupla za osebnega svetovalca Boruta Pahorja nato Mirko Lorenci imenovanje pozdravi kot “prav elegantno rešitev.” Nekaj kritike je mogoče zaslediti le v “Totem listu”, kjer so se 4.12. 2008 ponorčevali iz “Reševanja vojaka R.” in Rupla kot “posebnega” človeka. Drugačne poglede je šele 6.12. predstavila dr.Vesna V. Godina, kjer je Pahorjevo imenovanje Rupla predstavila kot Pahorjevo izdajo samega sebe, o čemer je ob imenovanju Pahorjeve vlade kot o možnosti prvi pisal Ali Žerdin.
Če vse to zberemo, slika za tiskane medije ni najbolj vzpodbudna, kajti ko bi bilo oktobra in novembra najbolj potrebno predstaviti tudi razloge zaradi katerih kadrovska poteza vlade ni bila dobra, so komentarji v “mainstream” medijih zamujali ali pa večinoma objavljali “tope” komentarje. Ti komentarji so še posebej veliko bolj “mlačni” in brezbarvni ne le v primerjavi z internetnimi mediji kot tudi v primerjavi z debato, ki se je medtem že razvila tako na spletnem portalu »Red Book« kot tudi na ravni komentarjev uporabnikov, ki so velikokrat zaspisali marsikaj bolj jasno, kot so to uspeli narediti tiskani mediji. Delo se sicer lahko pohvali s hitrim komentarjem Saše Vidmajer, vendar ob nadaljevanju zapletov ni bilo opaziti kakšnih bolj kritičnih in vsebinskih prispevkov, ki bi bolj analitično in ne zgolj s predstavitvijo mnenj različnih zunanjih “strokovnjakov” ocenjevali sporno potezo vlade. Dnevnik se je odzval zelo pozno, je pa pokazal največ “pluralizma” s tem, da so nekateri zunanji sodelavci oziroma kolumnisti (Crnkovič) Pahorjevo potezo pozdravili, drugi kritizirali (Miheljak) medtem ko so na ravni uredništva o tej temi dolgo časa ostali popolnoma brez resnih komentarjev ali pa so komentatorji o tem vprašanju precej pozno pisali le nedolžne, blago ironične kozerije (Hladnik-Milharčič). Večer se je ob zapletu odrezal še najslabše, ker so pozne kritike vlade ostale le na ravni prispevkov zunanjih sodelavcev, na ravni uredništva pa so ostale na ravni humorističnih bodic.
Vse to dokazuje, da se tiskani mediji pogosto prepočasi in preveč okorno lotevajo celo prestižnih političnih tem, pogosto tudi zaradi vplivov lastnikov, nenapisanega pravila, da morajo k vsem temam pristopati “resno” in “uravnoteženo”, pa tudi kapitalskih povezav in posrednega vpliva, ki ga ima z privilegiranim dostopom do informacij, bonitetami ob organiziranih potovanjih novinarjev v tujino in z drugimi prijemi vsaka vlada. Tudi to je dokaz, da internet že omogoča hitrejše odzivanje, manj omejenost in nasploh več svobode tudi za novinarje in nove bralce, ki vse bolj množično prebirajo pogosto samo še internetne novice in komentarje. Vse skupaj pa je dobra šola tudi za vlado; če bi se Pahor pravočasno ravnal po (brezplačnih) nasvetih iz Dnevne Mladine, potem nikoli ne bi imel težav zaradi spornega imenovanja spornega svetovalca Rupla.