Hamnei in Obama, Crnkovič in Rupel

Več ur sem kolebal med Ruplom, Crnkovičem in Obamo, tremi daljnosežnimi temami preteklega tedna. Rupel je napisal pismo ministrici za notranje zadeve, Crnkovič je napisal komentar o samem sebi, pa zakaj ga niso hoteli za direktorja direktorata za medije, Barack Obama pa je poslal video Iranu, tako voditeljem in ljudstvu, v njem sporoča, da bi se Iran in ZDA pravzaprav lahko razumela. Začnimo z Obamo, ker je pač dovolj pregledno: Združene države bi zamenjale najhujšega sovražnika za prijatelja. Zunanja politika prejšnjega predsednika Združenih držav je temeljila na preganjanju Irana, zdajšnji predsednik pa meni, da bi bilo mogoče tudi drugače. Iranske oblasti so mu takoj sporočile, da je simbolična poteza premalo, potrebne so konkretne poteze, sprostiti zamrznjeno premoženje, prekiniti blokado, zasovražiti Izrael, priznati napake…Konkretne poteze torej, da bi simbolna sprava pridobila na pomenu. Kot človek z nekaj fantazije si že predstavljam skupno ameriško-iransko razvijanje atomske energije v miroljubne namene, morda pa celo skupen program izdelovanja nuklearnega orožja. Skratka, tisti hip, ko hočeta dve močni revolucionarni državi skleniti prijateljstvo, ni dovolj zgolj izmenjava kulturnih vrednot. Združene države so prvak tehnološke revolucije in Iran je prvak islamske revolucije. Ti dve revoluciji poteka vzporedno šele od konca dvajsetega stoletja, to, da druga drugo dojemata kot izrazito sovražni, je pravzaprav naporno. Spomnimo se hladne vojne, kako sta kapitalizem in komunizem drug drugemu povzročala skrbi, pa se je na koncu vse pokazalo kot nepotrebno. Hamnei in Ahmadinedžad imata samo eno majhno skrb: da ne bi islamska revolucija postala lokalna, iranska znamenitost, drugje po svetu pa bi izgubila svežino in postala komična. Revolucije morajo uspeti v svetovnem merilu, revolucije morajo cveteti globalno, če ne, pridemo do jugoslovanskega samoupravljanja in jugoslovanskega bratstva in enotnosti. Pa do Kim Jon Ilove Severne Koreje in Castrove Kube, vseeno ali je na vrhu Fidel ali Raoul. Iz odgovorov iranskega političnega vrha, sklepam, da razumejo trenutek, ko se je kapitalistična revolucija, tako zelo zmagovita v zadnjih desetletjih, nekoliko utrudila. Samo še direktorji bank so pravi nosilci kulta in si na jezo množic delijo milijonske dolarske nagrade, vse drugo je že ena sama parodija na liberalne vrednote, pravno državo, svobodno trgovino. Samo še nekaj reševanja avtomobilske industrije je pred nami, potem ves svet čaka socializem, ne sicer čisto brez avtomobilov, ampak z zelo majhnimi avtomobili. Hamnei in Ahmadinedžad mrzlično preračunavata: lahko za začetek dovolita zahodni način oblačenja, enakopravnost žensk, istospolne poroke, celo pornografijo: ne moreta pa vedeti, kje se bo popuščanje ustavilo. Barack Obama je samozavesten, verjame v dobro v človeštvu na podoben način, kot je njegov predhodnik verjel v zlo. Vendar katere islamske vrednote bo uspel prenesti v Združene države? No, da, vsaj to bi rad vedel, s katerimi bi začel?
Preštevam evropske in svetovne revolucije, soočanja držav, ki so bile za to ali ono revolucijo in držav, ki so bile proti in kako se je začelo, kako je potekalo in kako se je vsakokrat vse skupaj izrodilo. Vedno se je zapletlo na področju medijev. Kulturna ministrica Majda Širca je hotela Marka Crnkoviča postaviti za direktorja direktorata za medije: pred tem je že sestavila skupino, ki naj pripravi novi zakon o medijih. Ob tej skupini bi celo Marko Crnkovič deloval preveč revolucionarno. Pa pač ni šlo. Predsednik vlade Borut Pahor je hotel imeti Dimitrija Rupla za posebnega svetovalca, če bi to uspelo, bi pomenilo, da je mogoče združiti dvoje različnih svetovnih revolucionarnih prizadevanj kar na hitro in elegantno in brez težkih žrtev. Zdaj vemo, da to včasih ne uspe.