Kultura / Pluralnost pogledov na študentsko gibanje

Moderna galerija in Mednarodni grafični likovni center od poznih devetdesetih let pripravljata razstave izsekov zgodovine slovenske umetnosti. Ti se od prejšnjih poskusov zgodovinjenja umetnosti razlikujejo vsaj na dva načina. Mnogokrat se zgodovinijo dogodki in gibanja, ki presegajo umetniško udejstvovanje in se umeščajo v polje kulturne in družbene zgodovine. Minuli čas je oživljen s pomočjo številnih medijev – filmskih in video dokumentarcev, zvočnih posnetkov, časopisnih in revijalnih arhivov in muzealiziranih predmetov, ki niso nastali kot umetniška dela. Slednja so na takšnih razstavah le eden izmed artefaktov, ki jim kuratorji podelijo bolj ali manj vidno mesto.

Krešejo se mnenja o namenu teh razstav. Na eni strani so tisti, ki menijo da muzeji in galerije estetizirajo preteklost in jo poskušajo predstaviti kot kopico umetniških predmetov, na drugi tisti, ki se jim zdi, da je ukvarjanje s kontekstom odvzelo mesto umetniškemu delu. A na tovrstne razstave moramo gledati v okvirih dejstva, da se vizualna umetnost vse od sedemdesetih let vse bolj staplja s širšim poljem kulture in družbe, temu pa sledijo tudi njene institucije, ki si skušajo zagotoviti mesto v sodobnosti.

Prva izmed takšnih razstav je bila leta 1998 v Moderni galeriji prirejena Tank - Slovenska zgodovinska avantgarda. Podobno so bili zastavljeni tudi tisti deli projekta Slovenska umetnost 1975 – 2005 (2003–2005), ki so se ukvarjali z videom in alternativo. V MGLC so v lanskem letu pripravili razstavo FV – alternativa osemdesetih. Tokrat se je zgodovina v istih prostorih pisala ob razstavi plakatov, ki so nastali ob študentskih nemirih in delavskih demonstracijah leta 1968 v Parizu. Poleg njih razstava Maj '68 v Parizu in študentsko gibanje 1968-1972 v Ljubljani na ogled ponuja še arhivske materiale ljubljanskega študentskega gibanja. Dogajanje med letoma 1968 in 1972 je predstavljeno z dokumentarnimi fotografijami, filmom o študentskem gibanju – leta 1996 ga je za televizijsko oddajo Povečava pripravila Majda Širca - izvodi časopisa Tribuna, glasila Slovensko podzemlje, obvestili, letaki in plakati tega obdobja pri nas.

Značilnost večine sodobnih razstav je tudi, da občinstvu ponujajo širši sklop prireditev, ki obiskovalca pritegnejo k razstavi in mu razstavljeno približajo na različne načine. V MGLC so poleg delavnic, vodstev in Festivala študentske kulture, v sredo, 18. marca 2009, pripravili tudi okroglo mizo o študentskem gibanju v Ljubljani. Na njej so sodelovali nekdanji akterji študentskega gibanja, pa tudi sociolog in nekdanji poveljnik slovenske policije Pavle Čelik, ki je študentske demonstracije spremljal od prvega dne.

Moderator okrogle mize Darko Štrajn je v uvodu sodelujoče oklical za "razstavljene žive artefakte", kar ni bilo daleč od resnice. Slušatelji smo prisostvovali bolj ali manj pikantnim oralnim zgodovinam iz časov gibanja, včasih zelo blizu romantiziranju, ki ga je v uvodu podobnim dogodkom pripisal Štrajn. Mnogoterost študentskega gibanja, ki se je v Ljubljani pričelo s sklepom sveta študentskega naselja o izpraznjenju "dveh ali treh objektov študentskega naselja za potrebe turizma" in zvišanjem stanarin študentskih stanovanj, doseglo vrhunec z zasedbo Filozofske fakultete maja 1971 in se v mnogih frakcijah izteklo leta 1974, je bila vidna tudi na okrogli mizi.

Sociolog Frane Adam se je ukvarjal predvsem z vprašanjem, koliko so gibanja predrugačila tedanjo družbo v smislu demokratizacije, pluralnosti in kulturnih inovacij. Opozoril je, da se samemu gibanju včasih pripisuje prevelik demokratizacijski potencial, a vendar so se "energije raznolikih gibanj od tega časa zgoščevale in privedle do končne odločitve za demokracijo". Pavel Zgaga je ovrgel idejo o pozabi študentskih gibanj in zatrdil, "da je tema vseskozi v obtoku, če ne drugače v polju kulturne produkcije npr. na pričujoči razstavi". Udeleženka Goranka Kreačič je opozorila na pomen gibanja na področju pluralizacije življenjskih slogov, novinarka Branka Predan pa na prve omembe ekoloških vprašanj. Pesnik in nekdanji urednik Tribune Marjan Pungartnik se je glasno odrekel sentimentalizmom, a vendar obudil spomin na srečevanje z mehkimi drogami. Pavle Čelik je opisal drugo - policijsko - plat zgodbe in med drugim omenil, kako je bil poslan na študijsko potovanje v Pariz, kjer je pridobival znanje iz ravnanja z demonstranti. Ljubljanske demonstracije niso privedle do večjega nasilja menda tudi zaradi tega, "ker je del vodstva policije zagovarjal liberalni pogled na razvoj družbe", je povedal Čelik.

Predstavljeni pogledi na študentsko gibanje so bili med seboj tako raznoliki, da udeleženci niso mogli najti skupnega jezika. Okrogla miza je tako posredovala pluralnost pogledov, vendar se debata med udeleženci ni razvila. Ostali smo z množico različnih zgodb, a brez izročila, ki bi ga uporabili v sodobnosti.

Tudi razstava Maj '68 v Parizu in študentsko gibanje 1968-1972 v Ljubljani in dodatni dogodki ob njej si ne bodo mogli lastiti zgodovine študentskega gibanja v Ljubljani. Čeprav so poleg odličnega izbora francoskih plakatov v MGLC na ogled postavili tudi kvalitetne in povedne materiale o slovenskem dogajanju, so bili ti predvsem v opozorilo, da se je poleg demonstracij leta 1968 v Parizu, demonstriralo tudi v Ljubljani. Na celovito študijsko in pregledno razstavo, ki si jo to obdobje gotovo zasluži, bo treba še počakati. Do tedaj pa bo, namesto obiska galerije ali muzeja, še vedno najbolje v roke vzeti zbornik skupine avtorjev Študentsko gibanje 1968 – 72.