Odstopi, odstavitve in ozadja

»Bavčar mi je obljubil, da te družbe nikoli ne bodo prodali, četudi bodo prodali ves drugi turizem«

Janko Kosmina, znameniti gospodarstvenik iz Kopra, nekdanji direktor in tako rekoč oče Istrabenza, eden od nekdanjih legendarnih K-jev, ki so obvladovali Obalo, je odstopil kot predsednik nadzornega sveta Istrabenza, ki se pospešeno sesuva sam vase in postaja največja grožnja slovenskemu gospodarstvu. Marko Kryžanowsky, predsednik uprave Petrola je dejal, da je Istrabenz slovenski Lehman Brothers, ameriška banka, ki je konec lanskega leta šla v stečaj in močno pospešila padec gospodarstva, najprej ameriškega in potem svetovnega. Kosmina ni odstopil zaradi tega, ker je Istrabenz postal tragična parodija samega sebe in učbenik napačnih menedžerskih odločitev. Odstopil je zato, ker je Igor Bavčar, njegov naslednik na mestu predsednika uprave, prodal koprsko marino. Kosmine očitno ni zmotil Bavčarjev megalomanski in popolnoma dezorientiran način vodenja Istrabenza, ki je njegovo življenjsko delo pripeljal na rob propada, užaljeno se je umaknil, bolje rečeno pobegnil, zaradi prodaje kake tri milijone vredne Marine Koper. Res je sicer, da je Kosmina navdušen jadralec in da je koprsko marino postavil takorekoč s svojimi rokami (in Istrabenzovo denarno pomočjo), a v poslu niso pomembna čustva, pač pa interesi in številke. In te so neizprosne: celotni dolg Istrabenza menda znaša 950 milijonov evrov, prave številke pa javnost ne pozna, ker je Bavčar pač noče povedati, češ da je poslovna skrivnost. Kosmina je svojo jadralsko pot končal slavno, po vseh uspehih, ki jih je dosegel v gospodarstvu, pa bi svojo gospodarsko kariero lahko končal tudi drugače.

»Predsednika vlade Janeza Janšo podpiram kot ob osamosvojitvi«.

S to izjavo je Andrej Lovšin, ko je v začetku leta 2006 presenetljivo postal predsednik uprave špediterske družbe Intereuropa, bržkone nehote pojasnil bistvo kadrovskega principa takratne vlade, ki je v silovitem zamahu, Slavko Gaber ga je domiselno poimenoval kadrovski cunami, na ključna mesta v gospodarstvu in javnih službah postavila svoje ljudi. Lovšinova izjava je bila pravzaprav nadgradnja besed Ivana Omana, staroste Slovenske ljudske stranke, ki je ob Demosovem prevzemu oblasti prostodušno dejal, da »ni važno, ali je pismen, važno, da je naš«.Verjamem, da se je Lovšin v ponedeljek, ko ga je nadzorni svet odstavil, počutil izigranega. Kako tudi ne, odstavili so ga isti ljudje, ki so ga na položaj predsednika uprave imenovali, čeprav je ves čas delal samo tisto, kar najbolje zna: izvrševal je ukaze in zbiral koristne informacije, takšne in drugačne, sem in tja pa je še kupil kakšno delnico ali dve. O kakšnem resnem menedžerskem delu in uspehih v Intereuropi je bilo v Lovšinovem času težko govoriti, nasprotno, zaradi katastrofalno vodenega posla pri gradnji logističnega centra v Rusiji so kriminalisti Lovšina celo ovadili. A vsaj toliko, kot je za polom v Rusiji odgovoren Lovšin, so odgovorni tudi člani nazornega sveta in uprave, predvsem predsednik nadzornikov Boštjan Rigler ter dosedanji Lovšinov namestnik, zdaj pa novi predsednik uprave Zvezdan Markežič. Vsi si elegantno umivajo roke, kot da minulih treh let sploh ni bilo. Na Obali očitno razsaja zelo selektiven virus pozabe, ki je načel Markežiča, Riglerja in druge, ki so držali vrečo pri Intereuropi, pa tudi Kosmino in druge pri Istrabenzu.

»Vodstvo stranke se je povezalo predvsem z nižje izobraženimi sloji in tako vzdržuje nek režim«

Igor Lukšič, donedavni podpredsednik Socialnih demokratov in neuradni ideolog stranke, ki se sicer nima za ideološko, je moral biti po nedeljskem volilnem kongresu stranke močno razočaran, da je javno izrekel tako neprizanesljivo oceno stanja v SD. Izkušenemu Miranu Potrču se kaj takšnega ne pripeti, čeprav je včasih videti, da z razvojem dogodkov v stranki ni vedno zadovoljen. Da so se nasprotja v stranki z zmago na parlamentarnih volitvah samo še poglobila, ilustrira tudi Lukšičeva izjava, da je slovenska tranzicija sproducirala generacijo, ki je lačna uspeha in takojšnjih rezultatov. Lukšič napoveduje, da stranka zato na prihodnjih volitvah ne bo dosegla niti 20 odstotkov, čeprav bi jih lahko presegla 35, kar se bo pokazalo že na bližnjih evropskih volitvah. Kot kaže, gre pri vsem skupaj predvsem za razhajanje med Lukšičem in Pahorjem, ni pa razumljivo, zakaj se je premier odrekel svojemu dolgoletnemu tesnemu sodelavcu, ki mu je pomagal prebroditi marsikatero krizo v času, ko se je stranka mukoma in dolgotrajno prebijala na oblast. Z Lukšičem se je Pahor odrekel tudi srednji generaciji, torej svojim vrstnikom, ki so z izbiro podpredsednikov izgubili svojega predstavnika in s tem pomemben vpliv na vodenje stranke. Da se je Borut Pahor odločil za generacijski prelom in da stavi na mladi val, dokazuje tudi nedavna epizoda ob imenovanju Matica Tasiča za direktorja Slovenskih železnic. Tasič je bil imenovan brez javnega razpisa, s čimer je prometni minister Patrick Vlačič, ki velja za vodjo novega vala v SD, svojemu premieru in predsedniku stranke vrgel rokavico naravnost v obraz in si potem, ko je Pahor hočeš nočeš moral pristati na izvršeno dejstvo, pomembno razširil polje avtonomije. Kako jo bo izkoristil, bo kmalu videti, saj bo Vlačič tisti podpredsednik stranke, ki bo prevzel njeno operativno vodenje namesto Pahorja, ki se bo, kot je povedal, v celoti posvetil delu v vladi.

»Skrajni čas je, da se SLS začne ukvarjati z reševanjem problemov države, ne pa da se v zadnjih desetih mesecih ves čas ukvarja z reševanjem Boška Šrota«

Bojan Šrot je svoj odstop z mesta predsednika Slovenske ljudske stranke utemeljil z »geografskimi« okoliščinami, češ da je težko voditi državno politiko, če ne delaš v Ljubljani. Izgovor je sicer precej prozoren: Borut Pahor, denimo, je lani vodil stranko in zmagal na parlamentarnih volitvah, čeprav je bil ves prejšnji mandat evropski poslanec, Bruselj in Strasbourg pa sta od Ljubljane vsekakor bolj oddaljena kot Celje, kjer je Šrot župan. Pravi razlog za njegov odstop gre iskati v zgornji izjavi nekdanjega predsednika glavnega odbora stranke, Aleša Primca, ki je pred časom neuspešno zahteval Šrotov odstop. Šlo je za spopad med strujo, ki podpira tesnejše sodelovanje z Janševo SDS ter drugimi, ki skušajo voditi bolj samostojno politiko. Da je stranka močno razklana, se je videlo že ob Pahorjevem vabilu za vstop v vlado, ki so ga po polemičnih razpravah zavrnili. Od takrat SLS v javnem mnenju samo izgublja, za njeno navzočnost v medijih pa skrbi predvsem Marjan Podobnik s svojimi obmejnimi ekscesi, ki stranki jemljejo že tako pičlo kredibilnost. Bojan Šrot je prepričljiv dokaz za teorijo o Petrovem načelu, ki pravi, da vsakdo napreduje do svoje stopnje nesposobnosti. Šrot je to stopnjo dosegel z županovanjem v Celju, kot predsednik stranke pa je odpovedal, pri čemer je treba priznati, da je imel tudi precej smole, predvsem zaradi izbruha protitajkunske histerije, ki se je osredotočila predvsem na njegovega brata Boška. Bojan Šrot na to ni našel prepričljivega odgovora, vprašanje pa je, ali bi sploh lahko ravnal kako drugače, kot je. Njegov naslednik bo najverjetneje Radovan Žerjav, ki si je kot prometni minister nabral veliko javnih simpatij, čeprav je bilo nekaj odločitev zelo problematičnih, denimo nepremišljena uvedba vinjet, pa tudi o kakovosti dela nove uprave Darsa, ki jo je imenoval Žerjav, bi se dalo razpravljati. Skromnemu Žerjavu res ne bo mogoče očitati tajkunskih povezav, avtonomijo do podobnikovskih nacionalistov in predvsem do Janševe SDS pa bo moral še dokazati.