Iskanje nove marionete

Hamid Karzai je nekdanji svetovalec pri ameriški naftni korporaciji Unocal, ki se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s talibani, potem ko so ti že nadzirali večji del države, pogajala o napeljavi plinovoda, ki bi bogata najdišča naravnega plina v Turkmenistanu prek afganistanskega ozemlja povezal s pristanišči v Pakistanu. Pogajanja niso bila uspešna. Ambasador ZDA v Afganistanu med letoma 2003 in 2005 je bil Zalmay Khalilzad, nepogrešljiv člen v jekleni verigi ameriških neokonzervativnih jastrebov. V prejšnjem desetletju je nekaj časa služboval kot svetovalec pri korporaciji Unocal. Nadaljujmo: potem ko so Američani leta 2002 ustoličili Hamida Karzaija na čelo t.i. prehodne vlade, je slednji decembra istega leta odpotoval v Turkmenistan, kjer se je sestal s tamkajšnjim predsednikom Separmuratom Niyazovom ter pakistanskim premierom Zafarullahom Khanom Jamalijem. To je bilo Karzaijevo prvo uradno potovanje v tujino, namen pa je bil podpis sporazuma o postavitvi plinovoda Turkmenistan-Afganistan-Pakistan. Kasneje je k projektu TAP pristopila tudi Indija (projekt se je preimenoval v TAPI). Busheva administracija je projekt TAPI podprla z vso odločnostjo, saj predstavlja alternativo iranskemu plinovodu Iran-Pakistan-Indija (IPI) in bi posledično vodil k nadaljnji večji izolaciji Irana na geoekonomski/geopolitični šahovnici sveta.

Luknje v načrtovanem plinovodu so začele zevati že po letu 2005, ko je postalo jasno, da vse slabša varnostna situacija v Afganistanu (zdaj pa še v Pakistanu) predstavlja resne zaplete pri uresničitvi projekta TAPI. Predvideno je bilo, da bi prve zaloge turkmenistanskega plina pritekle v Indijo leta 2014. To je zdaj pod resnim vprašajem. Zaradi porazne vojne situacije na terenu in razkrajanja političnega ugleda afganistanske oblasti, so se v zadnjem letu, dveh močno ohladili odnosi med Kabulom ter Washingtonom. Vedno bolj očitno postaja, da je Karzai povsem neuporaben zastopnik/izvajalec ameriških interesov v Afganistanu in širši regiji. Njegova vlada se je tudi izkazala za neučinkovito na najbolj osnovnem področju - vladanju, deloma tudi zaradi endemične korupcije v svojih vrstah. Poleg tega Karzai javno in vedno ostreje kritizira taktike ameriške/Natove vojske v svoji državi, s čimer le še poglablja zamere v Washingtonu, najbolj alarmantna za zaveznike pa je njegova grožnja, da se bo za nadaljnje sodelovanje obrnil k Rusiji. Iz njegovega kabineta je nedavno in verjetno namerno prišlo v javnost t.i. sporazumno pismo z Moskvo, ki nakazuje na resnost Karzaijevih namigov, da bo za vojaško pomoč in sodelovanje prosil Rusijo. Američani tega niso imeli v mislih, ko so leta 2004 financirali Karzaijevo predvolilno kampanjo, ki ga je uradno ustoličila na mesto predsednika države. Denar, ki so mu ga takrat namenili, je bil nedvomno razumljen kot finančna investicija za zaščito ameriških nacionalnih interesov v tej regiji. Karzaijeva grožnja, da bo Afganistan odprl ruskemu vplivu, je za Washington žalitev z zgodovinsko težo in besednjak nove, Obamove administracije je jasen: Karzai se mora 'strezniti' ali pa oditi. Na njegovo dogovarjanje z Moskvo je Bela hiša že odgovorila in sicer na enak način: skozi namerno podajanje prikritih, neuradnih groženj v medije. Ameriški New York Times je denimo citiral neimenovanega “višjega predstavnika Obamove administracije”, ki je dejal, da bo Washington “zavzel ostrejši pristop do Kabula”, Hamida Karzaija pa je označil za “oviro ameriškim interesom v Afganistanu”. Zahodnim medijem so bili podani namigi, da je Karzaijevo psihično stanje pod vprašajem. V Kabul so ga pripeljali z vsemi častmi, toda če ga bodo takorekoč odpustili, bo najverjetneje moral oditi v sramoti. Lahko pa ga doleti še kaj hujšega, kot denimo Ahmeda Chalabija v Iraku, ki so ga na koncu odkrito preganjali.

Na tem mestu je treba pojasniti nekaj stvari. V Afganistanu ni demokracije in Karzai ni nič drugega kot marioneta, ki jo je Obama podedoval od Busha mlajšega. Predsedniške volitve leta 2004 niso bile ne transparentne in ne demokratične, saj je bil rezultat volitev odločen oziroma kupljen vnaprej. Gre za desetletja staro taktiko, ki jo je CIA izvajala širom sveta. Izberimo enega izmed manj znanih primerov, ki ga je v svoji knjigi Legacy of ashes – The history of the CIA opisal s Pulitzerjem nagrajeni novinar New York Timesa, Tim Weiner. Primer govori o organiziranju volitev na Tajskem, ki ji je v času vietnamske vojne vladala kruta vojaška hunta; nekatere vzporednice s situacijo v Afganistanu so neizpodbitno očitne.

Na Tajskem se je CIA soočala z bolj zapletenim primerom: ustvarjanje iluzije demokracije. (...) 28. septembra 1965 so [namestnik direktorja Cie, Richard] Helms, vodja tajnih operacij, Desmond FitzGerald in vodja oddelka za Daljnji vzhod, Bill Colby Beli hiši predstavili predlog “financiranja politične stranke in dajanja podpore izbranim parlamentarnim kandidatom iz te stranke”. Njihovi načrti so imeli močno podporo ambicioznega ameriškega ambasadorja na Tajskem, Grahama Martina, ki je CIA smatral za svojo osebno torbo z denarjem in varnostno službo. Problem je bil delikaten, so poročali. “Na Tajskem trenutno vlada izredno stanje, ki ne dovoljuje političnih strank” in tajski generali “so storili malo ali nič, da bi se organizirali politično za prihajajoče volitve.” Toda pod odločno roko ambasadorja in CIA so se strinjali, da združijo svoje sile in ustanovijo novo stranko. V zameno jim je CIA zagotovila milijone dolarjev za organizacijo novega političnega stroja.
Cilj je bil zagotovitev nadaljnje “vladavine in nadzora trenutnih voditeljev” in “zagotovitev, da ustanovljena stranka doseže dominantno večino na volitvah.” Agencija [Cia] je zatrdila, da lahko “dobesedno začne z gradnjo demokracije od spodaj navzgor”, tako da bi se lahko ZDA oprle na “prozahodni režim v Jugovzhodni Aziji”. Predsednik [Lyndon] Johnson je osebno podprl načrt. Stabilnost Tajske je bila nujna za ameriško zmago v Vietnamu. (Legacy of ashes, strani 296-298)

Stabilnost vlade v Afganistanu je nujna za zmago zahodnih vojaških sil ter posledično za uresničitev ameriških interesov v tej državi. Dogaja pa se pravzaprav obratno. 'Ustvarjanje iluzije demokracije' v Afganistanu je zaenkrat grdo spodletel poskus. Ameriški in evropski zavezniki (de facto Nato) se nagibajo k ideji, da bi v samo osrčje oblasti v Kabulu nastavili novega človeka, za kar bi bilo treba 'izumiti' novo politično funkcijo. Britanski The Guardian se je dokopal do podrobnejših informacij in v ponedeljek poročal: “Ustvarjanje funkcije novega višjega političnega predstavnika oziroma predsednika vlade ima ta namen, da se zaobide Karzaija. Da bi nadalje oslabili njegovo moč, je bilo predlagano, da se denar, namenjen Kabulu, preusmeri na province.” V nadaljevanju omenjenega The Guardinovega članka z naslovom “ZDA bodo imenovale afganistanskega 'predsednika vlade', da zaobidejo Karzaija” je naveden citat neimenovanega diplomata: “Karzai ne daje rezultatov. Če bomo podpirali njegovo vlado, mora ta delovati pravilno in zmanjšati nivoje koruptivnosti, ne pa da jih povečuje. Nivoji koruptivnosti so zastrašujoči.” Glede na to, da gre ponovno za neimenovanega diplomata, ni težko sklepati, da gre tudi v danem primeru za prej omenjeno strategijo namernega curljanja prikritih groženj v medije, ki služijo kot pritisk na Karzaija. Nivoji hipokrizije so tisti, ki so dejansko zastrašujoči. Koruptivnost marionetne oblasti (kjerkoli) ni bila nikoli izpostavljena kot problem, če le-ta ni šla na škodo 'iluziji demokracije' ali če ni direktno ogrožala zahodnih interesov. Ameriška vladna agencija USAID je sama poročala, da je v Afganistanu v zadnjih nekaj letih izginilo na stotine milijonov dolarjev, ki so bili položeni na račune zahodnih pogodbenikov; slednji so prijavili projekte, ki jih niso nikoli uresničili. Enaka je situacija v Iraku, le da gre tam za milijardne zneske. Čeprav gre za denar ameriških davkoplačevalcev, tega suma koruptivnosti nihče ne preiskuje. Vsaj zares ne.

Seveda pa v končni fazi ne gre za vprašanje korupcije, gre za vprašanje poslušnosti in služenja 'gospodarjem lutk'. Ko je Karzai (upravičeno) kritiziral ameriško vojsko, ker je v vasi Azizabad v enem samem zračnem napadu pobila 90 civiliostov, mu je takratna ameriška državna sekretarka Condoleezza Rice v telefonskem pogovoru zagrozila, naj s tovrstnimi kritikami preneha, sicer mu bodo ZDA “odtegnile svojo podporo”. Karzai se je v zvezi s tem javno odzval: “Bil sem čudovit človek, ko sem bil tiho. Postal sem nespodoben človek, nevreden voditelj, ko sem začel govoriti.” Polpretekla zgodovina verjetno ne beleži bolj iskrene izpovedi nekega marionetnega voditelja. Obamova administracija je medtem prekinila večino rednih komunikacijskih kanalov z njim, vključno z rednimi tednskimi video konferencami, ki jih je vzpostavil prejšnji predsednik Bush.

A problem je predvsem v tem, ker zahodni voditelji vejo, da bo Karzai zelo verjetno samostojno zmagal na letošnjih predsedniških volitvah. Je namreč prepoznavna oseba v deželi volilk in volilcev, ki ne znajo brati in (kot je to značilno za številne afriške države) na volilnih lističih obkrožajo obraze. Če nič drugega je Paštun, pripadnik etnične skupine s suvereno večino v Afganistanu. Svoje zaveznike bo kupil tako, kot je z ameriškim tihim odobravanjem sestavil trenutno vlado: s sklepanjem kupčij z voditelji posamičnih klanov od Khosta do Herata. Gre za kupčije, ki so v osnovi koruptivne. Državo si bodo vnovič razdelili na kose kot torto. Inštitut Centre for research and policy studies v Kabulu je podal analizo: “S predsednikom Karzaijem ni upanja na spremembe: sledilo bo še pet let nepotizma, korupcije in nefunkcionalne vladavine.”

Situacija je zelo težavna – za vse. ZDA zaenkrat še ne priznavajo tega, da izgubljajo vojno v Afganistanu; to prepuščajo Natu. Generalni sekretar zavezništva Jaap de Hoop Scheffer je na nedavnem zasedanju Nata priznal, da v vojni ne zmagujejo, čeprav naj bi bila ta “daleč od izgubljene”. Situacija pa je sledeča: talibani nadzirajo tri od četrtih poti v Kabul. Besedo 'nadzirajo' je treba razumeti v navidez paradoksalnem kontekstu, namreč da teh poti nihče ne nadzoruje. Že nekaj podstavljenih bomb na teden poskrbi za takšen, brezupen vtis. Zelo verjetno je, da bodo talibani spomladi silovito napadli še zadnjo, četrto glavno pot do Kabula (Mazar-e-Sharif - Kabul). Če jim uspe destabilizairati še četrto povezavo z glavnim mestom, bo to nedvomno zelo pomembna psihološka zmaga za talibane. Politične razprtije med ZDA/Natom ter Karzaijem bodo medtem bistveno oslabile vsa prizadevanja v boju proti talibanom in še bolj omajala že tako nizko zaupanje prebivalstva v afganistansko oblast. Na mizi ni veliko scenarijev, kako bi bilo možno razrešiti nastalo politično situacijo, ker so opcije izjemno omejene. Denimo, da ZDA spodnesejo Karzaija. S kom ga lahko sploh zamenjajo? Bodo pripeljali kralja iz Rima? To bi bila preveč očitna panika. Ustanavljanje novega položaja, konkretno mesta predsednika vlade, ki bi bil izključno pod nadzorom ZDA, pa vodi v ustvarjanje dveh blokov znotraj oblasti, ki bosta po vsej verjetnosti gojila globoko nezaupanje drug do drugega ter poglabljala že obstoječe politične konflikte. To nikakor ne more rešiti problema šibke oblasti, ki ga vidijo Američani. Prej obratno. Če bosta Afganistanu dejansko vzporedno vladala dva človeka, ki bosta med seboj tekmovalno razpoložena, bo to samo še povečalo število 'kupčij pod mizo' z voditelji lokalnih klanov. Situacija bo postala še bolj zamegljena ter nejasna in morda se bo Američanom takrat posvetilo, da so bili ves ta čas pravzaprav zgolj nepovabljeni gostje plesa v maskah na palubi Titanika.