Pravljice globalnega kapitalizma

Bolonjski sejem knjig za mladino in otroke pred nami odlično razgrne zahrbtno naravo kapitalizma. Otroci so potrošniki in da bi industrija z otroci čim več zaslužila, jih je potrebno napolniti s primernimi pravljicami. Že od časa bidermajerja, ko so v Srednji Evropi pravzaprav izumili otroke kot ne-odrasle in »za poslušanje pravljic primerne«, se je uveljavilo nekaj nevarnih standardov: otroci bi naj nenehno poslušali o psičkih, mucah, zajčkih, pa o škratih, vilah, čarovnicah, vampirjih, čudežnih konjičkih in govorečih zlatih ribicah. Brata Grimm in Hans Kristjan Andersen so še danes globalen pojav, Kitajci, Korejci in Indonezijci ponavljajo v brezkončnost njihove zgodbe. Nekoliko bolj razsvetljensko in vsekakor bolj tehnično usmerjeno dvajseto stoletje je otroke še dodatno zasulo s knjigami o dinozavrih, o egiptovskih mumijah (kemija in medicina in tehnični postopki, vse obenem!), pa o letalih, avtih in tankih vseh vrst. Danes dodajajo tudi zgodbe o vojakih iz različnih obdobij in njihovih vojnih izkušnjah. Slovenske založbe niso izjema. Ker otroku pri treh letih zadostuje Svetlana Makarovič, naj bi mu zadostovala tudi pri osemnajstih letih in ker nihče ne ve, če danes niso otroci nekoliko dalj časa otroci, recimo vsaj do tridesetega ali celo do šestdesetega leta, bo pol človeštva zasvojeno s pravljicami. Ko sem bil star sedem let sem pri vrstniku v Prekmurju zvedel, kako so oplojevali njegovo svinjo, lokalni prasec je naredil nekaj tehničnih napak in potem je bilo potrebno postopek ponavljati z drugim prascem. Do takrat so me starši že skrbno poučili, kako se razmnožujejo iglavci in listavci in kako morski ježki, svinj so se pa izogibali. No in ko sem doma povprašal takole: jasno je, da seksajo tudi ljudje, zanima pa me, kako pogosto to počnejo in kdaj je potrebno začeti? In še nekaj, zakaj vse ženske ne dobijo vsako leto kakšnega otroka, kaj to pomeni, da prihaja do tehničnih napak? Takoj je bilo konec razpravljanj. Starši, ki tako radi prebirajo knjige o tiranozavrusih in diplodokih izpred sto milijonov let, pravzaprav na mehek način izražajo Darwinove teorije o razvoju vrst, ne da bi bili prisiljeni otroku izdati, da ni pekla z večnim ognjem, niti ne nebes z igranjem na harfo. Ker pa otrok ne more postavljati vprašanj o seksualnih navadah dinozavrov in vplivov pesticidov na dinozavre, otrokom ostaja skrito, zakaj je dandanes tako silno velik porast alergij med otroci in impotence med odraslimi. Ko se otrok dan na dan sprašuje o vampirjih, pač ne postavlja vprašanj o razrednem boju in o sindikatu zobozdravnikov! Otrok bi rad kaj zvedel o Slavoju Žižku in svetovni revoluciji, posluša pa o viteških oklepih in o nadzvočnih lovcih, o helikopterjih in o tankih, vseeno kaj, samo da je vojskovanje prikazano kot šport, ne pa kot podaljšek politike. Sem morda v Bologni naletel na slikanice o Ivanu Zidarju in Igorju Bavčarju in bratih Šrot in o nepozabnem Zoranu Jankoviču, ki je Slovencem najprej ustvaril trgovsko podjetje, potem pa zgradil še stadion? V Bologni sicer na vsakem razstavnem štantu zaznaš znake krize. Nič več ne delijo svinčnikov, beležk, nakupovalnih torb! Vendar pa nikjer na naslovnicah slikanic ne opaziš direktorjev bank, kako razdeljujejo dvomljive kredite, niti ne predsednikov vlad, ki s takšno peklensko muko delijo bankam pomoč v milijardah. Do zdaj so malčki brali: rešite princesko! Rešite izgubljenega zajčka! Pomagajte vendar piščančku! Brez skrbi, to isto berejo še naprej. Nobene slikanice z naslovom: Rešimo Istrabenz! Vendar kdo ve za kaj ne najdemo nobene pravljice o pomoči največjim ponosom svetovne avtomobilske industrije! Manj smešno in celo nekoliko presenetljivo je, da se nikjer v dve sto svetovnih državah niso spomnili izdelati slikanic: Očka je brezposeln. Mama se je začela prodajati. Brat se je s čolnom podal preko morja v Evropo. Najbolj pa seveda manjkajo knjige: kako petčlanska družina preživi s kilogramom koruzne moke na teden. Povedati hočem, da medtem ko se tisoče založb trudijo natisniti najprivlačnejše otroške knjige in jih po zasoljenih cenah prodati malčkom tega sveta, niti ne poizkušajo povedati kaj aktualnega in koristnega. Na primer, kako se znajdemo med odpadki pred veletrgovinami ali celo na kar pravem odlagališču smeti. Otroci tukaj in zdaj kapitalizmu niso potrebni, kapitalizmu ugajajo samo, če jim mame kupujejo pravljice in jih potem tudi ponavljajo vsak dan v nedogled!