Italijanska hobotnica

»Mednarodne zločinske skupine so razširile področja svojega delovanja – od tradicionalnih, kot so prostitucija, trgovanje z orožjem in prekupčevanja z mamili, do pranja umazanega denarja, trgovanja z jedrsko tehnologijo in človeškimi organi, ter tihotapljenja nezakonitih priseljencev.«
Butros Butros Galli

Butros Butros Galli, generalni sekretar OZN, je to izjavil 21. novembra 1994, v Neaplju, na konferenci o širjenju organiziranega kriminala po vsem svetu. Gostitelj konference je bil takratni predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi, in prav v tem času ga je milanski sodnik Antonio di Pietro uradno obvestil, da so poroti njemu začeli preiskavo zaradi podkupovanja. Naš junak ni počakal na neizogibni poraz pri parlamentarnem glasovanju o zaupnici decembra 1994, ampak je odstopil in zahteval nove volitve, na katerih bi moral po svojem prepričanju zmagati. A ni, uspelo mu je šele v nedeljo, 13. maja 2001. Kot v poceni hollywoodski solzavi nadaljevanki. Brian Freemantle, angleški novinar, ki se leta ukvarja z organiziranim kriminalom (njegove knjige so obvezna literatura vseh evropskih policij), je posvetil Berlusconiju tri poglavja svoje knjige Hobotnica (Italiji je namenil dosti več prostora). Zgodba je podobna klasičnemu filmskemu scenariju Botra in podobnih filmov. Dogajanje je postavljeno v deželo starodavne prefinjenosti in kulture, ki so jo gangsterji (mafija) in svetovna podkupljivost (vseh in praktično zaradi vseh) potisnili čez rob političnega prepada v kaos. Politični voditelji in visoki državniki (tudi trije nekdanji predsedniki vlade) so obtoženi vrste zločinov. Nevarna tajna združba (prepovedano prostozidarstvo) prikriva dejavnost druge nevarne tajne združbe (spet mafije); obe opravičujeta svojo dejavnost, pogosto zaradi nagovarjanja tretje nevarne tajne združbe (ameriške Cie), s tveganjem (močno pretiranim), da bi se oživljeni komunisti lahko spet prikopali do oblasti, do katere skoraj petdeset let niso mogli. Nastopi glavni junak, živahen, uspešen, očarljiv fant, ki obeta. Fant skromnega rodu (njegova prva služba je bilo kruljenje zimzelenih popevk Nata Kinga Cola na turistični ladji), je danes multimilijonar, najbogatejši človek v Italiji in med prvimi desetimi na svetu, je lastnik gradbenega imperija, treh komercialnih televizijskih postaj, (in še marsičesa drugega) in je poročen z osupljivo lepo igralko. Vanjo se je zaljubil med premiero, v kateri je nastopila, ljubezen p aje bila v hipu tako globoka, da ji je to pohitel povedati za oder. Njegova prva žena je bila med tem doma.

Ta mož (ki ga občudujoče kličejo vitez, il cavaliere) brez vsakršnih političnih izkušenj (o čemer bi se dalo na veliko razpravljati) je v gnusu in zbegan zaradi gnilobe v italijanski vladi ustanovil stranko Forza Italia (imenovano po pesmi navijačev na italijanskih nogometnih igriščih; je namreč tudi lastnik nogometnega kluba Milan). Ta navijaški klic je najbolj strnjen povzetek Berlusconijevega političnega programa, ki ga z redoljubnostjo »Velikega brata« oddajajo njegove televizijske postaje: da je namreč prišel čas za zamenjavo neuglednega starega z vznemirljivo novim. Forza Italia nikakor ne bi zmogla sama zmagati na takratnih, pa tudi na današnjih volitvah ne. Berlusconi si je takrat (in danes) izoblikoval dve vodili. K prvemu je pripomogel uspeh Demokratične levice. Vpletanje Cie zadnjih 50 let in milijoni ameriških dolarjev v blagajni njihovih desničarskih nasprotnikov so levičarje prikladno zadržali na stranskem tiru. Zdaj so na lepem postali nevarni. Berlusconija je zaskrbelo, da bi podoben volilni uspeh nacionalizaciji naklonjene Demokratične levice lahko resno ogrozil njegov donosni televizijski monopol. Komunisti, pod kakršnim koli imenom, so morali ostati v senci.

Drugo Berlusconijevo vodilo je bil uspeh njegove domače pokrajine okoli Milana in Severne lige, stranke komaj prikritega fašizma, ki jo vodi neotesani Umberto Bossi (»Naši stranki stoji«). Zakon med Berlusconijem in Bossijem je pripeljal do Pola svoboščin, politične koalicije, h kateri se je pridružil uglajeni Gianfranco Fini (»Mussolini je bil največji državnik tega stoletja«), ki je svojim obritoglavim privržencem obzirno slekel črne srajce, jim prepovedal pozdravljati s stegnjeno desnico in prezirane italijanske fašiste pod praporom Pola svoboščin pripeljal iz štiri desetletja dolge pozabe. Na splošnih volitvah leta 1994 je koalicija dobila 42,9 odstotka glasov. Bossi je kmalu po tem zbežal iz koalicije in Berlusconi je moral ali odstopiti ali razpisati nove volitve, a je doživel politični poraz.

Dve stranki sta pol stoletja vladali Italiji – krščanski demokrati in socialisti. Krščanske demokrate sta podpirala Vatikan in Cia, socialisti pa so bili (spomnimo se, da je bil tudi Mussolini član stranke in urednik strankinega glasila) ves čas povezani z mafijo. Berlusconi pa je bil povezan z obema, še preden je diplomiral na milanski univerzi. Njegov najbolj bleščeč uspeh je bil Milano 2, mestni prostorski načrt za gradnjo razkošnih stanovanj, z drevesi obdanih sprehajališč, športnih parkov in jezer. Vsega tega ne bi zmogel brez vpliva pomembnega prijatelja socialista, ki je pregovoril milanske oblasti, da so spremenile zazidalni načrt mesta. Berlusconi je v sedemdesetih letih ustanovil tri televizijske postaje, ki so si v naslednjih dvajsetih letih pridobile več kakor 45 odstotkov gledalcev. Pretežni del tega obdobja je v Italiji veljal zakon, ki je prepovedal monopol, vendar ga nikoli niso izvajali. Mogoče to sploh ni presenetljivo, kajti Betino Craxi, ki je bil od 1983 do 1987 italijanski predsednik vlade in diktatorski voditelj Socialistične stranke - dokler ni bil prisiljen odstopiti, ker so ga obtožili podkupljivosti, izsiljevanja in kršenja zakonov o finansiranju političnih strank - je bil eden najboljših Berlusconijevih prijateljev. Craxi je bil Berlusconijeva priča na poroki z igralko Veronico Lario in je boter njune hčerke Barbare. Craxi je tudi dosegel, da so milanske oblasti spremenile mestne prostorske načrte, in njegova vlada je bila tista, ki ni izvajala zakona o televizijskem monopolu. Ta leta so bila za Silvia Berlusconija zlata leta napredka. Prevzel je največjo italijansko reklamno agencijo Publitia. Kupil je podjetje, ki izdaja tretjino časopisov in četrtino knjig v Italiji. V lasti ima verigo samopostrežnih trgovin, glasbene založbe in zavarovalnice. Poznavalci trdijo, da je njegov volilni uspeh posledica politične modrosti, izkušenj in mentorstva Betina Craxija. Berlusconi taka namigovanja zavrača kot obrekovanja, ki so jih razširili – kdo drug kot – komunisti. Enako je ravnal, ko je milanski sodnik Francesko Saverio uvedel preiskavo zaradi obtožb, da je direktor reklamne agencije Publitia Marcelo dell Utri povezan z mafijo. Berlusconi je obtoževal komuniste tudi tedaj, ko so njegovega brata Paola – ki vodi gradbeniški del podjetja – zaprli zaradi suma, da je politike Krščansko demokratske in Socialistične stranke podkupil z naročilom za prodajo nepremičnin v vrednosti 440 milijonov funtov; sodstvo in tisk, ki sta objavila obtožbe, pa naj bi bila vmešana v »komunistično zaroto«. Brata Paola so ponovno obtožili, potem ko je davčni direktor Fininvesta Salvatore Sciasia povedal preiskovalnim sodnikom, da je Berlusconijev brat odobril podkupnine za državno finančno policijo, ki je preiskovala davčne utaje. Ko je policija med preiskavo o prepovedani prostozidarski dejavnosti prebrskala urade stranke Forza Italia v Milanu in Rimu, so znova privlekli na dan komunistično zaroto.

Berlusconi je bil v resnici član prostozidarske lože P2 (predsednik Licio Gelli, zarota in poskus državnega udara, povezave z mafijo, propad vatikanske banke Ambrosiana in podobno), ki je delala lastne in prikrivala tuje zločine. Njegova članska številka je bila 1816, dobil pa jo je 26. januarja 1978 pod šifro E. 19. 78. Članska izkaznica Berlusconija uvršča v 17. skupino, številka njegovega dosjeja pa je 0625. Potrdilo o plačilu Berlusconijeve vpisnine – številko 104 – so izdali 5. maja 1978. V članstvo ga je povabil prijatelj Betino Craxi.

Po prihodu na oblast je Berlusconi naredil prvo resno napako: osebno je izdal odlok, - in ga moral ponižan umakniti – s katerim je osvobodil več kot dva tisoč politikov in poslovnežev, obsojenih zaradi sprejemanja podkupnin, ki naj bi jih preveč vneti preiskovalni sodniki po njegovem napačno obravnavali. Eden od sodnikov, ki je bil po njegovem pri delu preveč temeljit, je bil vseskozi pošteni in do kraja neustrašni sodnik Antonio di Pietro. Operacija razkrivanja tangentopolia, ki je pokopala prvo republiko, si je prislužila ime Čiste roke. Začela se je v Milanu in jo je vodil di Pietro. Na njegovo glavo je mafija razpisala vsaj pet nagrad. Iz njegove ekipe so ubili sodnika Giovanija Falconeja in dva meseca za njim sodnika Paola Borsselinija, pa tudi največjega preganjalca mafije, generala Della Chiesa. Ubila jih je mafija. Njihovo smrt je ukazal Salvatore Riina, imenovan Divja zver. Ubili so tudi novinarja Mina Pecorellija, prijatelja Paola Borsellinija - vse se je zgodila po sestanku Berlusconijevega drugega velikega prijatelja, Giulia Andreottija s Stefanom Bontadejom, ki je bil mafijski capo di tutti capi, in zanimivo – član lože P2, kot Andreotti, Craxi, Berlusconi.