Irak kot sod smodnika

Pred dobrim letom dni so se začele oči svetovne javnosti počasi obračati od Iraka k Afganistanu. Razlogi za to so bolj ali manj jasni. V Iraku je začelo nasilje na neki točki naglo upadati. Uradna razlaga je, da je temu botroval prihod 30.000 ameriških vojakov, ki so okrepili nadzor nad Bagdadom. Največji zagovorniki te teze praviloma nikoli ne povedo, da so dodatni vojaki v Irak prišli šele potem, ko je dobri dve leti trajajoča državljanska vojna med suniti ter šiiti že opravila svoje. Celotna mesta so bila ali razdeljena na dva dela ali pa povsem etnično očiščena. K upadu nasilja je veliko pripomoglo tudi ameriško podkupovanje šejkov v tako imenovanem sunitskem trikotniku smrti (šejki so se združili v Svet za prebujenje). Po skoraj štirih letih bojev in velikih izgubah je Američanom namreč postalo jasno, da vojne ne morejo zmagati, zato so si mir dobesedno kupili. Projekt podkupovanja je ameriška vojska pred kratkim prenesla na pleča šiitske vlade v Bagdadu.

A vse to še ne pomeni, da je situacija na terenu povsem obvladljiva, kaj šele mirna. Čeprav je paštunski Afganistan v stopnji nasilja zasenčil Irak, zadnji dogodki v tej arabski državi nakazujejo, da se kaos morda  vrača na ulice. Statistični podatki to potrjujejo. Medtem ko sta se v januarja v Iraku zgodila 'le' dva večja teroristična napada, v februarju pa trije, se jih je v marcu zvrstilo kar šest, s čimer je občutno narasla bilanca smrti. Ponavljajo se bolj ali manj tipični teroristični vzorci: avto bomba na tržnici, samomorilski napadalec na pogrebu, podstavljena bomba, samomorilski napadalec pred policijsko akademijo itd.

Napadi zoper civiliste obujajo strahove o izbruhu novih sektaških spopadov med suniti ter šiiti. Pred par dnevi je iraška vojska s podporo ameriške v Bagdadu aretirala voditelja lokalne sunitske paravojaške organizacije Sinovi Iraka, Adila al Mašadanija. Njegova skupina je bila nekoč povezana z al Kaido, potem pa se je pridružila boju proti njej v zameno za denar. Zdaj al Mašadanija ter njegove borce sumijo organiziranja sektaških umorov. Njegova aretacija je takoj sprožila spopade v osrčju Bagdada, ki niso minili brez človeških žrtev. Poteze iraških oblasti po drugi strani zbujajo tudi negodovanje v vrstah Sveta za prebujenje, katerega člani so Sinovi Iraka. Američani, ki se zavedajo delikatnosti situacije, so že sporočili, da aretacija al Mašadanija ni bila usmerjena zoper Svet za prebujenje. Med slednjim ter iraško oblastjo, ki je v rokah šiitov, namreč vlada že dovolj napetosti.

Ob areatciji al Mašadanija so sunitski šejki poudarili, da njihovi borci, ki so na plačilnem seznamu iraške vlade, že dva oziroma tri mesece niso prejeli plač. Številni od njih so že podali prve grožnje. Vodja skupine, ki kontrolira nadzorne točke v južnem Bagdadu, Ahmed Sulejman al Džaburi, je za Los Angeles Times komentiral: »Že dva meseca nismo prejeli plač. Počakali bomo do konca aprila. Če nas vlada do takrat ne plača, bomo zapustili svoje položaje.« Borci v Dijali, nekdanji utrdbi al Kaide, so zagrozili z demonstracijami. Glede na to, da gre za nekdanje upornike, okrog 100.000 jih je vseh skupaj, je situacija precej alarmantna. Pod pritiskom ZDA se je iraška vlada odločila, da bo 20.000 pripadnikov Sveta za prebujenje tudi uradno sprejela v vrste policistov ter profesionalnih vojakov, ostale pa bo poskušala nekako plačevati, dokler jim ne najdejo civilnih služb. Ker je zaradi upada cene nafte na svetovnih trgih iraški proračun veliko bolj ohromljen kot pretekla leta, bodo plačevanje sunitskih borcev morali na svoja pleča najbrž spet prevzeti Američani. Vsaj deloma.

Verjetno največja grožnja relativni stabilnosti v Iraku pa prihaja iz severa, natančneje iz Kirkuka. Gre za mesto, ki je že dalj časa stična točka konfliktov med Arabci ter Kurdi. Leta 2003 so kurdske vojaške enote (pešmerga) zavzele Kirkuk in kmalu zatem so se v mesto začele vračati kolone beguncev, ki jih je v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja s tega območja pregnala Sadamova vojska. Za Kurde je Kirkuk strateško najbolj pomembno mesto, saj plava na nafti, ki je nujno potrebna za nadaljnji razvoj avtonomne kurdske regije. Poleg tega, trdijo regionalni voditelji, je bil Kirkuk vedno kurdski, z izjemo zelo trpkega obdobja Sadamovega fanatičnega preganjanja, ki je za seboj pustilo več kot 200.000 grobov.

A po drugi strani je malo verjetno, da se bodo Arabci, konkretno nova iraška oblast, kar tako odpovedali z nafto prepojenemu območju. Vlada je imenovala generala Abdula Amirja Zaidija za novega vojaškega poveljnika v Kirkuku. Gre za nekdanjega Sadamovega generala, ki je svoje vojaške taktike razvijal prav na tem območju. Njegova naloga danes je, da iz okolice Kirkuka odstrani vse pripadnike pešmerge. Tri četrtine njegove divizije, ki šteje 13.000 mož, sestavljajo Arabci, kar je dovolj jasno sporočilo Kurdom. In kot da že ne bi bilo dovolj sporov med prvimi ter drugimi, je general Zaidi javno sporočil, zakaj mora pešmerga zapustiti območje Kirkuka: »Ko se nahajajo izven meja Kurdistana, so samo še ena oborožena milica.« To pa ni več samo žalitev, temveč že odprto in konkretno izzivanje. Američani se tudi v tem primeru jasno zavedajo potencialnih nevarnosti, ki grozijo tako z ene kot z druge strani nastajajočih okopov. Ameriška vojksa je zato že napotila nekaj svojih poveljnikov v Kirkuk z nalogo, da umirijo kakršne koli vroče strasti. Američani se zavedajo, da je odprt spopad med Kurdi ter Arabci precej verjeten, zato morajo preprečiti trenutek, ko bi le-ta postal neizbežen. Če bi na severu eksplodiralo, bi temu najbrž sledil efekt padajočih domin. Nasilje bi zajelo tudi druga večja mesta v tej regiji, začenši z Mosulom, kaos pa bi lahko izkoristila tudi turška vojska in vdrla na kurdski teritorij s severa, kakor  že nekaj časa napoveduje njen vrh.

Kot kaže za zdaj, so velike bojne operacije ameriške vojske v Iraku stvar preteklosti. Napočil je čas tihe vojaške diplomacije in seveda dobesednega kupovanja miru. Vendar ni nujno, da je to zadnje poglavje neke tragične vojne, v katero je svojo državo pahnil prejšnji predsednik George Bush. Irak bi še vedno lahko v prihodnosti presenetil in šokiral vse današnje optimiste z Barackom Obamo na čelu. Kajti še vedno  govorimo o državi, ki se jo da ponazoriti skozi metaforo: sod smodnika z ducati vžigalnih vrvic.