Politik ali menedžer?

Tako kot so si mnogi menedžerji v ZDA, denimo v družbi AIG, hladnokrvno izplačali milijonske nagrade kar iz denarja, ki ga je država namenila prav za reševanje podjetij, ki so jih zavozili, tako je tudi Igor Bavčar še do včeraj hladnokrvno postavljal pogoje o tem, kako in kdaj bo odstopil in kako naj se rešuje zavoženi Istrabenz. Kot da bi ga v Istrabenz poslali šele včeraj, da pomaga nesposobnežem, ki so ga zavozili. Spomnimo se samo nedavne odlične oddaje Trenja, v kateri je Bavčar blestel in bil , vsaj po mojem mnenju, nesporni zmagovalec. Medtem ko so vsi drugi gostje, sicer domnevni mojstri gospodarstva in politike, jadikovali, pojasnjevali in se opravičevali (delna izjema je bila Alenka Žnidaršič Kranjc), je Bavčar nastopal samozavestno in odločno, sam proti vsem, kot da je pred njim še ena osamosvojitvena vojna. Kot da tanki JLA ravno zapuščajo vrhniško vojašnico, Bavčar pa izusti tisti svoj legendarni vzklik, ja kje, p……so pa prišli ven?
Bavčar je v agoniji Istrabenza še enkrat dokazal, da je predvsem prvovrsten in polnokrven politik, kakršnih v Sloveniji nikoli ni bilo na pretek in da je slovenska politika z njegovim odhodom veliko izgubila. Kdo ve, morda bi bil danes on na čelu Pahorjeve vlade? Zakaj Bavčarju ni uspelo realizirati vseh svojih političnih ambicij, ki so gotovo merile na najvišje položaje v državi, je zanimivo vprašanje. Verjetno je bil odločilni dejavnik dr. Janez Drnovšek, ki je leta 2002, ko je kandidiral za predsednika republike, za svojega naslednika pač izbral Toneta Ropa. Gledano z današnjimi očmi to ni bila najboljša odločitev, saj je bil Rop izvrsten minister za delo in kasneje za finance, a precej slab predsednik vlade. Za natančen odgovor bi bilo treba poznati neposredne okoliščine in odnose med vodilnimi akterji, vsekakor pa je jasno, da slovensko gospodarstvo z Bavčarjevim bliskovitim prehodom med vodilne menedžerje ni veliko pridobilo. Če pobrskamo po spominu, še noben politik ni bil uspešen v gospodarstvu, tako kot tudi še noben univerzitetni profesor ni bil dober gospodarski,  finančni ali kak drug minister, ki ima opraviti z veliko operativnimi odločitvami, kjer  teorijo zamenja praksa.   Spomnimo se samo Jožeta Mencingerja, pa Davorina Kračuna, Maksa Tajnikarja, Marjana Senjurja, Jožeta P. Damijana iz prejšnjih vlad ali zdajšnjega Franceta Križaniča, ki deluje povsem nebogljeno, pa Ivana Svetlika, ki ga sploh ne opazimo, medtem ko Matej Lahovnik za zdaj še daje nekaj upanja, da se bo morda »naredil«. V tujini teh vlog tudi ne mešajo toliko, prehodi so redki, kar je seveda pogojeno tudi z globino kadrovskega bazena. V Sloveniji imamo preprosto premalo vrhunskih kadrov, zato so križanja in bastardne vloge pogoste. Koliko resnično neodvisnih strokovnjakov s kateregakoli področja pa imamo? S politiko se spogledujejo zdravniki ,ekonomisti, zgodovinarji, sociologi, elektro inženirji, metereologi, fiziki itd. Skoraj vsakemu, ki se javno izpostavi, je mogoče prilepiti politično oznako, pogosto tudi neupravičeno, a to je pač del slovenske histerije, ki vse in vsakega deli na naše in vaše.
Kakorkoli, vrnimo se k Bavčarju in vprašanju, kaj bo zdaj z njim? To nas pravzaprav ne skrbi, glede na njegovo politično spretnost je gotovo znal poskrbeti zase. Bolj usodno je vprašanje, kaj bo z Istrabenzom in posredno z bankami, ki so mu tako nespametno posojale denar. So tisti, ki prevzemajo pogorišče po Bavčarju dovolj sposobni, da bodo preprečili popoln propad, ali se bomo čez nekaj mesecev spet čudili novim številkam in v televizijskih oddajah razpravljali o tem, kakšne so bilance, kdo je kriv, kdo naj odstopi in koliko davkoplačevalskega denarja bo potrebnega za sanacijo? Počasi bo zmanjkalo časa, ljudi in denarja, Bavčar in njemu podobni pa nam bodo medtem mirno kazali jezik.