»Ko bo kri klicala kri«

»Morda si, morda boš izvedela, da sem mrtev. Bodi hrabra, kot sem hraber jaz v teh trenutkih. Bodi hladokrvna in se zavedaj da nisi edina, ki je izgubila to kar ji je najdražje. Milijoni so mater na svetu, ki kličejo po svojih sinovih. Umrl sem kot mož in to naj Ti bo v ponos. Ne morem Ti vsega pisati, kar bi hotel, vedi pa eno: ni mi žal, da umrem. Kajti prihaja čas, ko bo težko biti še človek in ko bo kri klicala kri. Oprosti mi vse kar sem Ti hudega naredil, če sem Te žalil ali karkoli. Živi v spominu na mene. Kmalu se vidiva ako postoji posmrtno življenje v katero v zadnjih trenutkih zaupam in verujem.« Tako je svoji materi iz celjskega Starega piskra pisal Vladimir Satler - takoj zatem so ga Nemci na dvorišču ustrelili. Kot talca.

»Če mi je usojeno umreti ne jadikuj. Bog že ve zakaj nam to trpljenje pošilja. Jaz sem pripravljen na smrt.« Tako je svoji ženi iz Starega piskra pisal Ivan Acman - takoj zatem so ga Nemci na dvorišču ustrelili. Kot talca. »Ohranite naju v spominu molite a pomoči ni.« Tako sta svojima staršema iz Starega piskra pisala brata Satler - takoj zatem so ju Nemci na dvorišču ustrelili. Kot talca. »To je moje zadnje pismo,« je svoji mami pisal Ervin Hadolin; »Prišla je moja zadnja ura,« je svojim domačim pisal Franc Hrastnik...

In tako dalje. In tako dalje.

Več v Mladini.