Osvajanje src in umov

Veliko je govora o tako imenovanem osvajanju src in umov (winning hearts and minds) ljudi v muslimanskem svetu, kar je pač osnovna, zdravorazumska alternativa gospodarskim sankcijamm in vojaškim okupacijam, ki, kot je že splošno znano, terorizem ustvarjajo, ne pa odpravljajo. Ta miroljubna alternativa je na mednarodni ravni doživela nek nov zagon prav s prihodom Baracka Obame v Belo hišo. Da je temu tako, priča denimo tudi dejstvo, da se je nova administracija v Washingtonu že odrekla uporabi besedne zveze 'vojna proti terorizmu', ki jo je leta 2001 skovala jata neokonzervativnih jastrebov, zbranih okoli Georga Busha mlajšega. Na površje je tako priplavalo nekaj razlogov za optimizem, kljub temu da stanje na terenu Afganistana, Palestine in pa Iraka ostaja zaskrbljujoče ter problematično. A da bi se zadeve premaknile z mrtve točke, bi bilo treba z dobronamernih besed preiti h konkretnim dejanjem. Zaprtje Guantanama je bila recimo gesta v pravo smer, a vendarle zgolj polovična, ker krivcev za vzpostavitev tega 'tropskega gulaga' nihče ne bo sodno preganjal. Da o tajnih Ciinih zaporih po vsem svetu niti ne govorimo. In to v islamskem svetu ne gre mimo neopaženo.

Problem te zahodne 'dobronamernosti' je predvsem v tem, ker nikoli ne pride do izraza ali svojega cilja, če hočete. Zabeležimo lahko tudi to, da pozive zahodnih voditeljev k miru na srednjem in Bližnjem vzhodu zvesto spremljajo v nebo vpijoči dvojni standardi, ki se lepo odražajo na primeru izraelske okupacije palestinskih ozemelj in tamkajšnjih kršitev človekovih pravic. Potem so tu še pokopališča iraških in afganistanskih civilistov, na katerih je zrasla kvazi demokracija, novi voditelji pa so se v ti dve državi tako rekoč pripeljali z ameriškimi tanki. Za podrobnejšo ponazoritev trenutne zagate (ki v bistvu traja že nekaj let) si poglejmo primer Natovega zasedanja, ki je bilo minuli konec tedna. Na njem je bilo zopet izjemno veliko govora o tem, da je treba konkretno Afganistanu pomagati predvsem s t.i. nevojaškimi sredstvi, torej s človekoljubno pomočjo, denarjem za razvoj itd. Gre za ene in iste obljube, ki so jih v tisti državi že zdavnaj siti; dejstvo namreč ostaja, da se v Afganistan steka občutno premalo denarja, ki v številnih primerih tudi ponikne v žepih skorumpirane oblasti ali tujih privatnih pogodbenikov. Pa je zagotovitev denarja za reševanje afganistanske krize res tak problem? Svetovni voditelji so se tik pred srečanjem Nata sestali na vrhu G20 v Londonu in se tam z lahkoto dogovorili, da bodo zagotovili dodatnih 1000 milijard dolarjev za pomoč svetovnemu finančnemu sistemu (Mednarodnemu denarnemu skladu in pa mednarodnim bančnim institucijam). Pomoč, ki jo dobiva Afganistan in ki jo je dobila Gaza, je resnično drobiž v primerjavi s tem. In tudi to ne gre mimo neopaženo.

In potem imamo še tretjo, milo rečeno, zagato. V zadnjem tednu dni sta se zvrstila dva dogodka, ki osvajanje src in umov ljudi v muslimanskem svetu resnično postavljata pod vprašaj. Združeni narodi so na čelo posebne skupine, ki bo preučila vojne zločine izraelske vojske na območju Gaze med zadnjo ofenzivo, imenovali Richarda Goldstona. Gre vsaj za tvegano potezo in tudi Goldstone sam je javno izjavil, da ga je odločitev OZN “šokirala, saj sem žid”. Poleg tega sedi v upravnem odboru Hebrejske univerze v Jeruzalemu in je po lastnih besedah povezan s številnimi izraeslkimi organizacijami. Tu je treba namreč nekaj razumeti: kot prvo je Goldstone spoštovana osebnost, saj je bil glavni tožilec haaškega sodišče tako za zločine v Jugoslaviji kot Ruandi. Ni treba, da kdorkoli dvomi v njegovo strokovnost ter profesionalnost. Pa vendarle, to da je žid, ki bo preiskoval vojne zločine judovske države proti Palestincem, vleče za seboj svojo težo. Kot je v knjigi Mir in kazen izpostavila tiskovna predstavnica haaškega sodišča za zločine v bivši Jugoslaviji Florence Hartmann, so tovrstni sodni procesi nujni za povojno psihološko rehabilitacijo vpletenih družb, ki v dokončni fazi lahko vodi do sprave med njimi (oziroma pomaga voditi k spravi). Če nič drugega, je nujno to, da žrtve na koncu občutijo, da je bilo pravici vsaj v nekem pogledu zadoščeno. Goldstone ima pred seboj zares težko nalogo, misijo nemogoče pravzaprav. Tako ali tako je malo možnosti, da bo Izrael odgovarjal za vojne zločine v Gazi, saj uradni Tel Aviv napoveduje obstrukcijo vseh sodnih procesov zoper njega, pri čemer lahko pričakuje tudi odprto pomoč Washingtona v Varnostnem svetu. In ko pravici pač ne bo zadoščeno, bodo v islamskem svetu lahko rekli: seveda, saj je vojne zločine preiskoval žid. Ni bistvo v tem, ali bo šlo za upravičeno trditev ali ne, že ko bo prvič izrečena, bo imela svoj psihološki efekt. In bolj ko jo bodo ponavljali, bolj resnična bo (povzeto po Goebelsu).

Drugi dogodek, ki meče temno luč na prizadevanja osvajanj src in umov v islamskem svetu, je bilo imenovanje danskega premiera Andersa Fogha Rasmussena za novega generalnega sekretarja Nata. Iz njegove države so prišle karikature preroka Mohameda. Zato je denimo Turčija (sicer sekularna država) nasprotovala Rasmussenovenmu imenovanju; čeprav je tu res, da so jo hitro 'podkupili' s kompromisom, da bo položaj namestnika generalnega sekretarja zavezništva prevzel Turek. Vnovič, ni problem v nacionalnem poreklu Rasmussena, temveč v tem, da je kot najvišji politik v svoji državi javno podprl žaljive karikature. Težko je muslimanom, ki so takrat protestirali širom sveta, marsikje tudi nasilno, pridigati o svobodi izražanja in ostalih zahodnih idealih. V afganistanskem mestu Jalalabad je recimo konkretno zagorelo. Ni treba, da ta bes podpiramo/zaničujemo ali zavzamemo kakršnokoli stališče do njega, v prvi vrsti ga je treba predvsem razumeti, v kar pa se je malokdo na zahodu poglabljal. Kaj lahko torej Rasmussen pričakuje na svojih obiskih Afganistana? Stvar je precej delikatna, bolj kot se to zdi na prvi pogled. Nedavno razkrinkani dokumenti vodstva Nata v Afganistanu denimo pričajo o potrebi, da morajo predstavniki zavezništva paziti na svoje izražanje ob nagovarjanju tamkajšnje publike. Navedeni so nasveti, kot je ta, da je treba pri javnih nagovorih Afganistan vedno spoštljivo imenovati s polnim imenom: Islamska republika Afganistan. Jasno, gre za retorične finese, ki pa so vendarle del kvazi strategije osvajanja src in umov. Rasmussen pa bo tam viden zgolj kot nekdo, ki je podprl žalitev Mohameda, ergo je preroka žalil.

Avtor pričujočega prispevka ne trdi, da Nato ne bi smel nastaviti Rasmussena na položaj svojega generalnega sekretarja. Nato je že tako ali tako dovolj problematičen sam po sebi, z Rasmussenom gor ali dol. Nemogoče se je edino tu izogniti občutku, da zavezništvo napol tava v temi in da ni popolnoma jasno, kako želi doseči svojo zmago v Afganistanu. Za uspeh potrebuje predvsem podporo lokalnih ljudi. Strategija osvajanja src in umov, ki ima vedno več zagovornikov znotraj Nata, pa ni dodelana in se še vedno nahaja zgolj v okvirih neke načelne dobronamernosti. In če jo mislijo v bližnji prihodnosti nekoliko izboljšati, torej konkretizirati, je Rasmussen pač napačen človek, ki naj bi jo na najvišji ravni poosebljal. Njegovo ime bodo talibani uporabljali za nadaljnjo rekrutacijo novih bojevnikov. In to je tisto, kar na koncu dneva šteje, ker vojna je pač vojna. In ta v Afganistanu bo še trajala, “dokler ne odidete”, kot Natu sporočajo talibani.

Barack Obama je včeraj pripotoval v Turčijo in muslimanskemu svetu ponudil roko. Izjavil je: “ZDA niso v vojni z islamom.” Hm. George Bush je 19. septembra 2006 izjavil: “ZDA niso v vojni z islamom.” Gre torej za ponavljanje povsem istih votlih besed, ki številnim ljudem v Afganistanu, Iraku, Palestini ter drugod ne pomenijo veliko; kvečjemu so žalitev, če nanje padajo bombe MADE IN USA. Ob svojem govoru v Ankari je Obama uporabil bojda turški pregovor, ki se glasi: “Ne morete ugasniti ognja s plameni.” Vendar njegova dejanska strategija pošiljanja še več tisoč ameriških marincev (in pa Natovih vojakov) v Afganistan poskuša izvesti prav to.