Kultura / Janšev pogled na resnico

V vizualni umetniški praksi je po obdobju prisvajanja podob, zvokov, zgodb, umetniških del in vsakdanjih predmetov, danes popularno ponovno uprizarjanje (re-enactment) resničnih, pol-resničnih ali navidezno resničnih dogodkov ali umetniških del.

V Škucu Janez Janša, čigar ime se iz politično-umetniške akcije počasi presnavlja v (zgolj) umetniški projekt, predstavlja Re:akt!. Razstavo ob pomoči vabljenega kuratorja Domenica Quarante producira Janšev zavod Aksioma. Ne gre torej za nevtralno predstavitev avtorskih del in projektov, ampak za razstavo, ki je tudi sama umetnikov projekt. Re:akt! je potujoča razstava, ki je bila na ogled v Bukarešti in bo v maju potovala v Muzej moderne in sodobne umetnosti v Reko. Rdeča nit predstavljenih projektov je ponovno uprizarjanje in vsakič je z različnimi postavitvami tudi razstava sama ponovna uprizoritev projekta Re:akt!.

Re:akt! združuje 10 projektov različnih avtorjev. Pri večini sodeluje Janez Janša, kot avtor ali producent, sodelujejo pa še Janez Janša, Janez Janša, Vaginal Davis, SilentCell Network, Lucas Bambozzi in 0100101110101101.org. V katalogu Re:akt!, ki je bil predstavljen ob odprtju v Galeriji Škuc, so projekti imenovani akcije, a ker so na razstavi predstavljeni v mediatizirani obliki, je njihova dogodkovnost v ozadju.
Ponovno uprizarjanje združuje nezdružljivo: performans in medijsko posredovanost. Klasični performans, ki se je razvijal od šestdesetih let naprej, temelji na osebni izkušnji telesa v prostoru. Medijsko posredovane informacije med osebno izkušnjo in njeno doživljanje postavijo zaslon z informacijo, ki jo nekdo posreduje prejemniku. Danes se zdi realnost resničnejša, kadar jo spremljamo prek zaslona – po doživetje se ne zatekamo k osebni izkušnji dogodka, ampak k osebni izkušnji posredovanega posnetka. Medijsko posredovano doživetje je prisotno ob vsakem času in na vsakem kraju, prisotno je za vsakogar. Ustvarja ga tisti, ki ima na voljo dostop do arhiva in orodja za zapis in posredovanje informacij. Medijsko posredovanje dogodka nudi priložnost za resnico tistega, ki posreduje. Na tej logiki gradi razstava Re:akt!.

Večina predstavljenih projektov izhaja iz performansa. Tri Janše se povzpnejo na Triglav in ponovno uprizorijo OHO Triglav iz leta 1968. Janša po Parizu vleče otroški avtomobilček s kamero in ponovno uprizarja snemanje filma C'etait un randez-vous Clauda Leloucha. Mare Bulc meče natisnjene plamene v koš za odpadke v berlinskem Reichstagu in ponovno uprizarja požar, ki naj bi ga zanetil Marinus Van Der Lubbe. Vaginal Davis v Galeriji Kapelica ponovno uprizori projekt umetniške zvezde Vaness Beecroft… Izjemi sta projekta SS-XXX/Die Fraue Helga, kjer Janša v različnih medijih rekonstruira domnevno zgodbo prve napihljive seksualne lutke in Il porto dell'amore, Janševa interpretacija pripovedi o zasedbi Reke, ki jo je leta 1919 izvedel pesnik Gabriele D'Annunzio.

V okviru razmisleka o medijski posredovanosti se zdi posebej zanimiva ponovna uprizoritev preteklih performansov, ki so jih v okolje Second Life postavili 0100101110101101.org. Na razstavi je na ogled videoposnetek realnega dogodka. Postavitev Reenactment of Marina Abramović in Ulay's 'IMPONDERABILIA' deluje kot najbolj verna predstavitev preteklega dogodka v okviru celotne razstave, kar kaže, da resnično ni več nujno povezano z dogodkom v "pr(a)vem življenju".

Ostali projekti so v fotografije, besedila, spomeniško plastiko, videoposnetke, zvočne ambiente, arhitekturne makete in grafikone predelani performativni dogodki. Re:akt! najprej ponovno uprizarja preteklost kot dogodek, pri čemer ga korektno posredovanje preteklega ne zanima. Pretekli dogodek je le izhodišče za ustvarjanje sodobnega. Novonastali dogodek je na posamezni različici razstave ponovno uprizorjen s pomočjo raznolikih medijev. Ob naslednji postavitvi Re:akt! bodo projekti videti drugače; namesto zvočnega posnetka predstave Narodno gledališče bo morda na ogled video posnetek, spomeniško plastiko bo morda nadomestila medijska podoba… Zgodovina bo znova in znova drugačna, odvisna od tistega, ki jo predstavi gledalcu.

Janez Janša ponovno uprizoritev zgodovine ponudi izjemno lično zapakirano. Razstava Re:akt! je popolni oblikovalski dosežek visoke kakovosti, a vendar je tudi tu na delu igra med navideznim in stvarnim. Polaroidi so le natisnjene digitalne fotografije, dragoceni okvirji le lasersko izrezana kapa. Razstava temelji na igri resnic, a zgodi se, da so zgodbe o (pol)resničnih zgodovinskih dogodkih bolj zanimive, kakor ponovne uprizoritve, ki pa vendarle zagotavljajo vidnost prvih.