Angela Vode in Alenka Puhar

Angela Vode je napisala »Spomine« in Alenka Puhar jih je odkrila, uredila in izdala štirinajst let po Angelini smrti. Knjiga je izjemna. Čisto verjetno najboljša od vseh, ki so bile kdaj napisane v slovenščini. Žal ni več možnosti za Nobelovo nagrado, sem si pa naštel vsaj deset pisateljev, ki so jo dobili, pa niso tako sijajni. Angela Vode popisuje, kako podtalne organizacije pograbijo najprizadevnejše posameznike iz civilne družbe in jih uporabljajo, dokler njihova običajna proti-državnost ne prerase v terorizem. Takrat je potrebno vzpostaviti hierarhijo in takrat je počasi potrebno izključiti nekatere preveč svojeglave mislece, posebno, če so to ženske. Ko pa se stranka iz opozicije preseli na oblast, posebno še na oblast v enopartijskem sistemu, takrat je pa sploh konec šale. Prebral sem na desetine knjig o zgodovini komunistov in komunističnih partij. Vendar Angela Vode je enkratna. Fantastična je njena popolna nesposobnost, da bi doumela, kako politika vedno laže ljudem in da politična stranka ne more delovati, če se ljudje nenehno ne pretvarjajo. Kako bi drugače bilo mogoče sto tisoč ljudi uglasiti ob enem strankarskem programu? Da, Angela Vode je bila idealistka in zato sem prej omenil Nobelovo nagrado, v statutu te nagrade piše, da je namenjena idealistom.
Časi debelih knjig v slovenskem prostoru so že davno minili. Pač pa je prišlo Radioteleviziji Slovenija na pamet, da bi »Spomine« Angele Vode bilo mogoče posneti kot film. Seveda z Alenko Puhar kot scenaristko in Ano Lasič kot koscenaristko. Izjemno težka naloga. Nekoč davno v Jugoslaviji so vse republike snemale desetine filmov o partizanih, včasih tudi posebne filme o Titu ali drugih partijskih velikanih, nikakor pa nihče nikoli ni posnel filma o Komunistični partiji Jugoslavije in kaj šele o Zvezi komunistov Jugoslavije. Da bi to uspelo televiziji Jožeta Možine je seveda popolnoma nemogoče. Pri tem ni zadostovala niti Alenka Puhar, niti pet sto statistov, petdeset igralcev in skrbno zgodovinsko obnovljenih pisarn, stanovanj, zaporov. Nisem mogel verjeti svojim očem in ušesom, televizija in režiserka Maja Weiss se leta dva tisoč devet ukvarjata s vprašanjem, kako je posamezniku hudo, ko ga izključijo iz partije, in to iz komunistične partije pred drugo svetovno vojno, ko je bilo članov manj kot tisoč! Kot da je članstvo v partiji bila kdaj pravica, kot je to pravica obiskovanja otroškega vrtca! Lev Davidovič Bronstein, imenovan Trocki, je nekaj let po oktobrski revoluciji vodil vojno z intervencijskimi četami, Angleži, Nemci, Čehi, Američani, predvsem pa domačimi belogardisti. Izmišljeval si je vse mogoče, na koncu mu je uspelo, zmagal je in izoblikoval je močno rdečo armado. Josip Visarionovič Stalin je ves ta čas predsedoval odboru za obrambo, sedel je v Kremlju, pisal je sklepe, priporočila, navodila. Nenehno je v natančnih zapisnikih zgrožen ugotavljal, da se Trocki ne drži niti sklepov, niti priporočil, niti navodil. Danes ne vemo natančno, kaj je počel Trocki. Delovanje Stalinovega odbora pa je ohranjeno v najznamenitejši knjigi dvajsetega stoletja, v Kratki zgodovini VKP(b), to se pravi kratki zgodovini vse ruske komunističen partije boljševikov. Vemo, kdo je prišel na oblast in dal Trockega ubiti. No, leta devetintrideset je Angela Vode kritizirala Stalina. Ker je pač sklenil s Hitlerjem pakt o nenapadanju. Kritizirala je tudi naciste, po drugi svetovni vojni pa jugoslovanski komunizem. Ta Angela Vode je bila hujša kot Josip Broz Tito ali Enver Hodža, naša domača Igor Lukšič in Borut Pahor sta sicer iz istega žlahtnega testa, vendar brez njene neponovljive ostrine! Sklicujeta odbore in pripovedujeta navodila, kako rešiti krizo. Vendar komu jih namenjata? Menedžerjem, ki naj vrnejo težko zaslužene milijone? Ravno te dni je ljubljeni vodja Kim Džong Il še za en mandat prevzel predsedovanje severnokorejski komisiji za obrambo, to pomeni, da bo še štiri vodja partije, vojske, države in vlade. Mehanizem iz dvajsetih let se je torej ohranil. Še je upanje za komunizem. Kakšno pa je upanje za Slovenijo, če slovenska televizija proizvaja tako nerazumno dolgočasne moralistične filme, kot je to film po Spominih Angele Vode?