Josip Broz Tito in Peter Božič

Jankovičev mestni svetnik Peter Božič je tisti, ki daje imena ljubljanskim ulicam. Ker ima večino, je popolnoma vseeno, če kdo ugovarja. Še manj je važno, na kakšen način mu kdo ugovarja. Peter Božič je prišel do pozicije, pa čeprav je to samo položaj predsednika komisije za imenovanje ulic, ko lahko razkazuje imperatorsko veličino. Tako spet čutimo blage sapice nedemokratičnih časov! Jankovičevi svetniki so v prepričanju, da vendar velja pravilo, po katerem smejo ulice biti imenovane zgolj po pokojnikih, naredili gromozansko neumnost. Ni prva in najbrž ne zadnja. Pomagajmo torej Petru Božiču pri še kakšnem poimenovanju ulic.
Petra Božiča sem spoznal pred petinštiridesetimi leti, leta devet tisoč petinšestdeset na Akademiji za gledališče, radio, film in televiziji. Droben in suhljat je ležal na tleh v baletni predavalnici in obilni Dominik Smole je ležal na njem in ga skušal zadaviti. Zraven je stal Dušan Jovanović in preprečeval dobrosrčnim študentkam igralstva, da bi ju razdvojile. Svoje ravnanje je razložil: »Sprla sta se okoli tega, kdo je največji slovenski dramatik, eden bo zadavljen, drugi bo v zaporu in potem bom jaz največji slovenski dramatik". Ni se izšlo. Dominiku Smoletu je zaradi alkohola in davljenja Petra Božiča pošla sapa, Peter pa je še vedno brcal. Tako se je brucovanje lahko nadaljevalo.
Peter Božič je desetletja dolgo posredoval med književniki, Centralnim komitejem in raznimi slovenskimi predsedniki in člani predsedstev. Vedno v klubu književnikov, vedno pripravljen na politične nasvete. Nekoliko je opešal zgolj po osamosvojitvi Slovenije, ko ga je za nekaj let zasenčil njegov nekdanji sostanovalec Jože Pučnik. Ne verjemite Petru Božiču. Če hoče danes obuditi Titovo ulico, je to zgolj začetek. Verjetneje je, da hoče vpeljati diktaturo proletariata. Ker mu pri tem sindikalisti najbrž ne bodo v pomoč, mu ostane samo še kakšen novi Tito. S širšim zgodovinskim pojavom, ki mu zgodovinarji pravijo Tito, je pa takole. Jugoslovanski komunisti ne bi nikoli prišla na oblast, če znani nemški revolucionar Adolf Hitler ne bi zasedel Jugoslavije, pač da bi si pred napadom na Sovjetsko zvezo zagotovil romunsko nafto. Ker je tale Hitler Ljubljano in Dolenjsko prepustil Mussoliniju, ki je tako ali tako posedoval že Primorsko, Istro in Jadranske otoke, je bil razvoj partizanstva in revolucije v tako imenovani Ljubljanski provinci odvisen poleg fašistov še od škofa Gregorija Rožmana. Ta Rožman se je izkazal. Ko so njegovi župniki, kaplani in semeniščniki začeli organizirati fante po župniščih v lastne vojaške enote in belo gardo in spretno pobijati aktiviste različnih političnih strank, jih je škof dovolj spretno miril, tako, da so jih partizani lahko prav perverzno pustili delovati in si tako ohranjali ugled protifašističnih borcev. General Lev Rupnik je kasneje pri nemških okupatorjih dosegel, da v ljubljanski pokrajini mladeničev niso vpoklicali v nemško vojsko in pošiljali v Rusijo, pač z izgovorom, da se doma borijo proti komunistični nevarnosti. Tako je bilo na obojestransko zadovoljstvo dovolj človeškega materiala za domače revolucionarno vrenje. Brez Mussolinija, Gregorija Rožmana, Leva Rupnika ne bi bilo ne Borisa Kidriča, ne Matije Mačka, ne slovenskih partizanov! Peter Božič bo moral najprej najti ulico, ki se bo imenovala po Frančku Sajetu, ki je v knjigi »Belogardizem« prej našteta prizadevanja podrobno in za leto tisoče devetsto dvainpetdeset dovolj prepričljivo opisal. Predlagam Dunajsko cesto. Po škofu Rožmanu lahko Peter Božič mirno poimenuje zdajšnji Plečnikov Stadion. Po Levu Rupniku pa Kongresni trg, kjer je general imel govore, kot je razvidno iz medvojnih filmskih tednikov. Koliko prizadevnih politikov je bilo potrebno, da je Josip Broz Tito lahko zmagal in se maja petinštirideset prikazal na balkonu univerze! Mislim, da je vse jasno. Uglednih ulic bo počasi zmanjkalo, Petru Božiču ne preostane drugega, kot da Ljubljano preimenuje v Titograd. Tako bomo lažje navezovali stike z afriškimi in azijskimi demokracijami in počasi prilezli iz krize.
Če pa želi Peter Božič najti domači nadomestek za Josipa Broza Tita, bo moral potrpeti: nikjer v Evropi ne opažam dovolj velike koncentracije fašističnih diktatorjev, ki bi napadli Janeza Janšo in Boruta Pahorja, Karla Erjavca in Ljubico Jelušič, da bi se morda iz njih lahko izvalil kakšen novi ugledni komunistični ljubljeni vodja. Slobodan Milošević, ki je z odločnostjo dosegel, da se je Slovenija vsaj osamosvojila in krenila v Evropo in Nato, se je medtem poslovil in ostal povrhu še brez ulice v Ljubljani, na Iva Sanaderja ne kaže računati, Mugabe, Chavez in Kim Jong Il so pa predaleč proč. Brez nacistov, fašistov, Vatikana in domačih duhovitežev ne bo nobenega Josipa Broza Tita več! Nekaj je pri vsej stvari kriv tudi Janez Stanovnik, ki po nepotrebnem poziva Evropo, naj ne dovoli razcveta nacističnih simbolov in razvoja ustreznih rasističnih ideologij. Peter Božič, kot vse kaže, lahko računamo zgolj nate. Čarati boš moral tako rekoč iz nič. Ob iskanju domačih talentov ti bomo stali ob strani!