Janša in Pahor, žrtvi demokracije

Predpostavka, da nadzorni svet sestavljajo skrbno izbrani predstavniki največjih delničarjev, v Sloveniji, državi, ki se je zaljubila v kapitalizem, nikoli ni postala neizogibna (in sveta) resnica. V nadzorni svet postavi država preko svojih dveh skladov (Kad in Sod) več nadzornikov, kot bi to trezen kapitalistični mislec lahko pričakoval. Tako v ozadju zaslutimo, da si stranke koalicije na oblasti postavljajo svoje nadzornike v nadzorne svete, se pravi, na nekakšna ključna in usodna mesta.
Slovenske stranke so ohlapne in precej naključne združbe, ne smemo pa podcenjevati slovenskih strankarskih ideologij, kolikor že so čudaške, so prav toliko poenotene, da postanejo udarne. Pičijo kot kače, bi rekli svetopisemski preroki. Koalicija na oblasti utegne biti radodarna do svojih vernikov. V času prav vsake do sedanjih slovenskih vlad so se dogajale zamenjave. Šele v času zadnjih štirih let, v času Janeza Janše, smo začudeno opazovali, na kaj vse se vladajoča koalicija spomni in koga vse zamenja. Koga vse pripelje v ta ali oni nadzorni svet, upravni odbor in tako dalje. Priznati moramo Janezu Janši, da je priden in vztrajen zamenjevalec. Vendar zamenjave jezijo. Če situacijo ilustriram: če je nekdo član nadzornega odbora in bi moral predlagati nekaj prav zoprnega in neprijetnega, se hitro umiri, ko opazi, da bi kakšen koalicijski partner bil proti. Kaj šele, da bi si dovolil, da ga zamenja lastna stranka. Ko se je prikazala na prizorišču nova koalicija, je občutljivi Borut Pahor pravilno začutil, da ni toliko važno, če so nadzorniki zamenjani, bolj važno je, da se zamenjav nenehno ne bojijo. Da se nenehno ne vprašujejo ali bom vzdržal še teden ali dva ali celo do konca mandata, ki bo napočil, kdo bi si mislil, šele čez pol leta. Če odstavljaš nadzornike iz drugih strank in postavljaš svoje pristaše, vernike, oboževalce ali kar že misliš, da so, za božjo voljo ne poizkušaš razmišljati, da boš pri tem objektiven! Tisto, kar ti bo zanesljivo všteto dobro, bo to, da si ti bil tisti, ki je mešal karte. Janez Janša nam bo ostal v spominu po Branku Grimsu, očetu sodobnih slovenskih elektronskih medijev in njihove brezmejne svobode, in po ministru Vasku Simonitiju in Igorju Prodniku, rešiteljema slovenskega filma. Borut Pahor nikakor ne razume, da če je nekdo uspel postaviti na ključna Grimsa in Prodnika, pa še nekaj podobnih, potem je čisto možno, da je z neverjetno nonšalanco in eleganco postavil tudi Boruta Pahorja za predsednika vlade, Gregorja Golobiča pa za njegovega partnerja. Teh dveh zadnjih postavitev Janša seveda ni nameraval, ampak se mu je pač kar tako posrečilo: kdor po strankarskih kriterijih kandidira nadzornike, kdaj nehote zamenja tudi koalicijo na oblasti. Predsednik vlade Janez Janša je žrtev demokracije in Borut Pahor, novi predsednik vlade, je spet in še bolj žrtev demokracije.
Po tem uvodu preskočim na NLB. Zamenjati predsednika uprave in mu dati milijon evrov nagrade je ena stvar, zamenjavati nadzorni svet in še novega predsednika uprave, je pa veliko bolj nenavadna stvar. Če bo Pahorjeva vlada kadarkoli zamenjala kakšnega novega Draška Veselinoviča in celo novi nadzorni svet vsakokrat, ko bo potrebno podaljšati posojilo sto petdeset milijonov evrov Bošku Šrotu, je pa to tretja stvar. Poslušal sem, kako Janez Janša in Gregor Golobič na televizijskem ekranu dokazujeta, kdaj so nastali tajkuni, pod katero vlado in v kateri pisarni katerega predsednika vlade. Eni verjamejo enemu, drugi drugemu, edino, kar taki prepiri dokazujejo večini publike pa je, da imamo skrajno neverodostojno televizijo. Da, seveda, manjka etika, bo povzdignil glas France Bučar, pritegnil mu bo Sašo Hribar in na koncu bo cela država članica evropske unije verjela, da je vse, čemur niti politične stranke, niti vse tri veje oblasti ne morejo do živega, zgolj in samo tistih nekaj tajkunov. Naj torej Boško Šrot sestavi vlado, naj bo Zoran Jankovič finančni minister in Igor Bavčar minister za gospodarstvo? Če so slovenski tajkuni edini junaki, ki niso gospodinjske krpe za svoje stranke, potem lahko povprečni Slovenci zaupamo samo tajkunom. Seveda se potem prikažeta Kad in Sod in se prikaže eksplozivna mešanica državne in privatne lastnine. Kdo bo postavljal nadzornike in kdo bo postavljal uprave? Seveda se moramo pred tem vprašati: Kdo jih pa zdaj postavlja? Mar vlada, ki je nenehno talec štirih koalicijskih strank in dobrodušnega državnega zbora, ki mu je jasno samo eno: boriti se moramo s tajkuni, naj stane kar hoče, zamenjavati moramo predsednike uprav, pa četudi vsak mesec, ne morejo nas ustaviti takšne malenkosti, kot so to NLB ali Istrabenz ali Mercator ali Filmski sklad ali Železnice ali Laško pivo in Delo in Dnevnik?
Možnosti sta dve: tehnika sestavljanja nadzornih svetov in tehnika nadzorovanja uprav bo v času krize postala bolj sproščena in duhovita, lahko pa se bo zgodilo tudi ravno obratno. Prav tako je možno, da bodo nadzorniki in predsedniki uprav pod pritiskov začeli čudežno bolj odgovorno poslovati kot do zdaj, lahko se pa seveda zgodi ravno obratno. Na vprašanje ali lahko od Slovencev v tretjem tisočletju pričakujemo nekaj resnosti in odgovornosti, nam mora odgovoriti državni zbor. Se pravi, zdajšnji poslanci se morajo odločiti ali verjamejo, da je Slovenija mogoče vse nadzorne svete in vse uprave deliti na leve in desne in jih uspešno zamenjavati po vsakih volitvah ali morda še kar vsako leto? Vsi vemo, da bi si Slovenija bila sposobna vsako leto privoščiti enkrat ali večkrat nove volitve. Bilo bi drago, ampak bilo bi pestro!