Ježeš, ježeš, saj bo...

Novica, da t.i. Shoda za svobodno Slovenijo ne bo oziroma da je “preložen za nedoločen čas”, je bila objavljena v petek in sicer so jo na svoji spletni strani objavili organizatorji te odpovedane manifestacije, Hervardi. Kot so poudarili, jim ni uspelo pridobiti dovoljenja za javno zbiranje s strani pristojnih policijskih organov in dodali, da “naj bi se v aktivnosti za preprečitev Shoda za svobodno Slovenijo, ob mnogih drugih, vključil tudi sam župan MO Ljubljana”, Zoran Janković, za kar pa niso navedli nobenih dokazov ali argumentov. Včasih je pač dovolj, če nekaj že samo rečeš. Razumljivo je, da želijo krivdo za svoj neuspeh Hervardi preložiti na pleča nekoga drugega in razumljivo je tudi, da si ob tem pomagajo z različnimi teorijami zarote. Slednje so pravzaprav začele intenzivno plavati na površje predvsem včeraj, ko so Hervardi na čelu s predsedujočim Andrejem Šiškom podali več razlag, kaj se je v ponedeljek na ulicah Ljubljane dogajalo v sklopu antifašistične manifestacije, ki jo je organizirala ter izvedla ad hoc koalicija več kot petdesetih različnih civilnodružbenih skupin itd., zbranih v t.i. Fronti za svobodo sveta.
A lepo po vrsti. Shod Hervardov je bil že od samega začetka slabo zamišljen. Ne gre pozabiti, da so najprej najavili zborovanje proti džamiji, češ da želijo muslimani okupirati Slovenijo (zato so si tudi izbrali datum 27. april, dan boja proti okupatorju). Ko jim je očitno postalo jasno, kako slab piar je to vse skupaj, so shod preimenovali v Shod za svobodno Slovenijo, vendar kaj hočeš, škoda je bila že storjena, kar smo na znanje vzeli tako mediji kot številne civilnodružbene organizacije. Ko so prihod na manifestacijo poleg desničarske organizacije Tukaj je Slovenija napovedali še Slovenski radikali (nacionalsocialisti/de facto neonacisti), je farsa postala toliko očitnejša in resnično ni bilo treba niti tistega incidenta na Filozofski fakulteti, da se je utrdila odločenost civilne družbe, da se je temu resnično treba upreti. Antifašistična manifestacija je uspela, toliko lahko rečemo. Organizatorji iz Fronte za svobodo sveta so še prejšnji teden računali, da bo uspeh, če se bo na ulicah Ljubljane zbralo 500 ljudi. Zbralo se jih je 1000.

Odziv Hervardov je bil v bistvu pričakovan – v tem smislu, da bodo poskušali zmanjšati težo ter pomen antifašistične manifestacije; le da se bodo v svojih razlagah (objavljenih na njihovi spletni strani) oprijemali tako izrazito paranoidnih ter paradoksalnih izjav, si je bilo težko zamisliti. Pripadniki civilne družbe, ki so v ponedeljek opozarjali na nujnost strpnosti med ljudmi in vsemi družbenimi sloji, so po prepričanju Hervardov “skrajni levičarji (internacionalisti, neostalinisti, anarhisti, domestofobi, sistemski privilegiranci, rdeči fašisti, poklicni revolucionarji in politkomisarji, multi-kulti-šovinisti ipd.)”, ki naj bi se jim na ulicah Ljubljane pridružila “še karavana nomadskih cirkusantov vseh levih ekstremov in deviacij, ki je na povabilo slovenskih ekstremistov prišla iz bavarske zibelke nacizma v Slovenijo skruniti slovenski državni praznik - to je povzetek današnjega shoda, ki so se ga udeležili tudi homoseksualci ter podmladki slovenskih parlamentarnih strank.” Ježeš, ježeš. Na tapeti te sila sprevržene logike se niso znašli le udeleženci antifašistične manifestacije, temveč tudi njihovi pozivi k strpnosti in solidarnosti, ki so jih Hervardi označili za propagiranje “deklarirano večvredne ideologije, imenovane tudi sovjetska neoboljševiška”, zmotili pa so jih tudi napisi na nekaterih transparentih (kot je Smrt fašizmu), ki jih Hervardi cinično prepoznavajo kot “strpne grožnje s smrtjo”.

Pravzaprav je bila edina oprijemljiva stvar, na katero so lahko Hervardi obesili svoja razmišljanja, tista sovjetska zastava, ki se je znašla v množici drugih zastav ter transparentov. Resnično, kaj je hotel z njo povedati človek, ki jo je nosil? Ta zastava definitivno ni spadala zraven (že zaradi milijonov ljudi, ki so pod njo trpeli) in je kvečjemu zgolj omogočila raznim Hervardom ter njihovim somišljenikom, da so lahko shod med drugim označili za boljševističnega itd. Čeprav pa je tu tudi res, da je precej jalovo početje uporabljati eno zastavo/simbol za načrtno ignoriranje vsega drugega, kar je na določenem shodu izraženega in dejansko zastopanega. Prejšnji premier Janez Janša je denimo delavske demonstracije v Ljubljani 26. novembra 2005 javno označil zgolj za “protest z jugoslovanskimi zastavami in s prepevanjem Druže Tito, mi ti se kunemo”. Ta stigmatizacija mu je omogočila, da je v skoraj v isti sapi te demonstracije označil kot nekaj, kar je “precej zunaj konteksta normalnega evropskega dogajanja” in potem smo mu v Mladini z največjim veseljem dokazovali, kako zelo se moti.
Nazaj k Hervardom. Očitno jih ni zmotila samo sovjetska zastava, temveč tudi kakšna mavrična, ki je simbol gejev ter lezbijk. Ob prisotnost homoseksualcev na shodu so se že tako ali tako obregnili, zraven pa v nadaljevanju še dodali: “Žal vsa ravnanja mavričnih politikantov neizogibno vodijo v hude družbene konflikte, čemur se bomo lahko izognili le s pravočasno preventivo.” Kaj naj bi ta preventiva bila in proti komu naj bi bila usmerjena, ni navedeno. Razumljivo je, da so Hervardi trenutno precej razburjeni. Njihovega shoda proti džamiji/za svobodno Slovenijo ni bilo in namesto “vseslovenske domoljubne koalicije” so ulice Ljubljane zasedli ljudje, ki nasprotujejo vsem oblikam nestrpnosti, sovraštva in poskusom vzpostavljanja družbe etničnega ali kulturnega enoumja. Hervardi te ljudi označujejo za marginalneže, vendar bi se morali zagledati predvsem vase in dvakrat premisliti o svoji družbeni poziciji. Ne bi škodovalo.