Boj za delavske pravice

Upor proti neznosnim delovnim razmeram, izkoriščanju in brezpravju delavcev je čikaško delavstvo v začetku maja 1886 pripeljal na ulice. Zahtevali so boljše možnosti za delo in življenje, predvsem pa uzakonjen osemurni delavnik. Oblast je poslala nadnje policijo in vojsko, in ko je pred policijsko četo razneslo bombo, ki je ubila osem policistov, so ti odgovorili s streljanjem v množico. Enajst delavcev je mrtvih obležalo na čikaškem mestnem trgu Haymarket.

Od takrat pa do konca 1. svetovne vojne je bila delavska zahteva po osemurnem delavniku v središču delavskih zahtev in njihovih sindikalnih organizacij, njihove interese pa so na politični sceni zagovarjale socialistične in delavske politične stranke, takrat združene v 2. internacionali. Ta je na pariškem kongresu 14. julija 1889 sklenila, da bo delavstvo v spomin na čikaške žrtve 1. maj praznovalo kot dan dela in delavske solidarnosti. Od leta 1890 ga praznujemo tudi na slovenskih tleh.

A boj za človeka dostojno življenje delavstva, izboljšanje delovnih in življenjskih razmer in pridobitev političnih pravic je bil težak, poln spopadov z oblastmi, ki so varovale kapitaliste in le počasi, korak za korakom, si je delavstvo izborilo pravice, ki so danes bistvo Deklaracije o človekovih pravicah in Evropske sindikalne listine. Pravice, ki so, vsaj v Evropi, samoumevne - splošna volilna pravica, brezplačno osnovnošolsko izobraževanje, medijska svoboda, socialna varnost -, so rezultat trdega boja delavstva. Nič mu ni bilo podarjenega. Sicer pa je, kar se kaže tudi v sedanji družbeni krizi, marsikatera delavčeva pravica zagotovljena na deklarativni, morda tudi formalni ravni, njeno uresničitev v življenju pa si je treba šele izboriti. Razredni boj, če to priznamo ali ne, še traja. Celo slovenski sindikati ponovno izobešajo rdeče zastave in na protestna zborovanja odhajajo s petjem Internacionale.

Sicer pa odločilnega napredka pri snovanju novega družbenega sistema, kjer bo večja socialna pravičnost in solidarnost njena temeljna sestavina, brez sindikatov kot avtentičnih zastopnikov delavskih interesov ne bo. V zadnjih letih, ko so mnoge evropske vlade, leve ali desne, privolile v neoliberalistično paradigmo razvoja, kar je v najbolj kričečem nasprotju z interesi delavstva, so se ji v EU edino sindikati postavili po robu. Ko je leta 2006 Evropska unija predlagala tako imenovano Bolkesteinovo direktivo o liberalizaciji storitev na notranjem trgu, ki bi krepko znižala delavske pravice, so se ji združeni evropski sindikati uspešno uprli. Moč sindikatov lahko ponazorimo tudi z dogajanjem v slovenskih logih. Ko je leta 2005 vlada Janeza Janše prišla na dan s predlogom svežnja reform, ki so jih oblikovali guruji neoliberalizma v svojih alkimističnih laboratorijih, so se mu uprli le sindikati in tako preprečili, da bi se tudi Slovenija spremenila v vzorčno neoliberalistično državo.

Razredni boj še traja. EU bi se morala zamisliti o tem, kako ravnati na globalnem prizorišču. Po mnenju mag. Dušana Semoliča, predsednika Zveze svobodnih sindikatov, se EU »mora zavzeti, da se ob globalizaciji kapitala globalizirajo tudi delavske in človekove pravice sploh«, saj prav nizki socialni standardi v deželah, ki si utirajo pot med nove hegemonistične sile, odžirajo delo in kruh delavcem v drugih predelih sveta.

Več preberite v novi, dvojni številki Mladine.