Govori v času krize

Ko je kriza, potrebujemo govornike. Če ni krize, posameznik odrine do kavarne, naroči kavo, razgrne časopis in morebiti s kom še kramlja o prebranem. Ko je kriza, se delavci podajo v naravo, na bližnje vrhove, tam jim govornik ponudi rešitve. Ni mogoče dodajati pripomb. Ni mogoče razpravljati. Lahko pa poješ hamburger in odideš domov. Večja kot je množica, odločnejša bo vlada. Predsednik države Danilo Tuerk je rekel, da moram biti vlada odločnejša. Vlada se ukvarja z zniževanjem menedžerskih plač in honorarjev članom nadzornih svetov. Vlada se ukvarja z nasveti bankirjem. Če je tako, je seveda jasno, da naj imajo menedžerji podobne plače kot ministri. Ministri seveda nikoli ne bodo imeli takih kot menedžerji, saj menda niso menedžerji. Strinjam se, da so menedžerske plače nesramne, posebno, če si jih izplačujejo tisti, ki res ne dosegajo nobenih rezultatov. Strinjam se, da ni nič bolj nesmiselnega kot dobro plačan nadzorni svet, ki niti samega sebe ne nadzoruje in ki pač nič ne doseže. Ampak v Sloveniji ni mehanizmov, da bi uspešni zaslužili več. Tudi ni nujno, da bodo člani uspešnega nadzornega sveta bistveno bolje nagrajevani. Borut Pahor je že rekel, da potrebuje država nove člane v nadzornih svetih. Torej bo potrebno člane nadzornih svetov zamenjati. Že do zdaj sem se spraševal, kje najdejo v Sloveniji toliko bistrih in delavnih mož, da lahko nadzorujejo cele industrijske komplekse. In to po recimo tudi po pet ali šest takšnih kompleksov hkrati. Zdaj se sprašujem, kje najde država nove nadzornike in kako ugotovi, da bodo uspešni. Do zdaj sem mislil, da je bistvo menedžerja ali nadzornika menedžerjev, da je pač uspešen. Prav nekaj podobnega sem mislil, da velja tudi za člane vlade. So takšna nenavadna delovna mesta, kjer je potrebno, da se posameznik znajde in pač pokaže lastnosti, ki vodijo k uspehu. Ta uspeh pa bi naj bil nekako merljiv. Naj bi bil takšen, da bi se ga dalo opaziti. Vendar v času krize povzroča neuspehe globalna situacija. Razmere v svetu so krive. Kriv je kapitalizem, ker se je izrodil. Nenadoma zvem, da je za menedžerje in člane nadzornih svetov najnujnejše, da so novi, torej na novo postavljeni. Strinjam se. V času krize je potrebno vznemirjati sisteme. Velike in tudi male. Ampak zamenjati uspešne in neuspešne hkrati? Ali ni to preveč tvegano? Vsega so krivi menedžerji, saj so vendar predstavniki kapitalistov. Ampak kapitalistov nihče ne more kar tako zamenjati, saj živimo in delamo v kapitalističnem sistemu. Zakaj zamenjati vlado, če je neuspešna? Saj je nova. Kako naj bo kakršna koli vlada uspešna v kapitalističnem sistemu, v katerem vladajo muhasti lastniki delnic in bankirji, ki dajejo kredite vedno enim in istim? Na drugi strani pa, zakaj zamenjati nadvse uspešne ministre samo zato, ker nenadoma niso več povsem novi? Nenehno pričakujemo, da se bo v svetu, ki v njem živimo, dogajalo kaj novega. Če nič drugega, hočemo kaj novega videti na televizijskih ekranih. Edino, kar nam globalni prostor lahko spet ponudi, je nova epidemija. Pa še ta se dogaja v Mehiki in se zgolj počasi seli nekam bližje v Evropo. Epidemij pa je v zadnjih stoletjih bilo že toliko. Tokrat bi naj bil vzrok pujsek, človekov najboljši prijatelj. Ne, to ne more biti res, so takoj povedali prašičjerejci. Mirno smo gledali uničevanje govedi, pa kur in rac, s pujski pa ne bo šlo. Če pa epidemija ni rešljiva enostavno s pobijanjem prašičev, potem ostane samo še, da ljudje končno nehamo potovati. Že v času terorizma se je pokazalo, da je dosti tega prevažanja z letali. Z letališči in turizmom je potrebno zaključiti. Kaj šport in še posebej olimpiade? Olimpiade naj imajo od slej naprej Slovenci. Malo jih je, torej jih ni preveč škoda. Načrti za zimsko olimpijado v Bohinju in na Bledu so torej prišli ob pravem času. Vprašanje je ali Slovence šport v resnici zanima. Mogoče nas bolj zanima boj za delavske pravice. Boj za dvig plač. Mogoče bi se samo radi nekoliko borili proti kapitalizmu. Tajkunom. Bankirjem. Kapitalistični vladi. Kaj pa vem. Odločnost v boju s krizo je zgolj preobčutljivost za kvaliteto izdelkov. In za cene. Te bi se naj približevale neki namišljeni spodnji meji, ki bi dovoljevala, da se gospodarstvo še vseeno zavrti naprej in se kriza počasi upeha. Smo že na pravi poti: namesto televizije in časopisov, bolj in bolj gojimo shode in demonstracije. Zakaj bi pri kavi in vedno dražji cigareti brali zahtevne komentarjev v dragih časopisih in revijah? Raje poslušajmo govore. Slišali bomo tisto, kar hočemo slišati. In še tisoči bodo poslušali skupaj z nami. Naslednji korak so govori čez vse programe na televiziji in govori, natisnjeni čez vse prve strani časopisov.