Neznosna teža televizije, filma, kulture

Ne morem mimo najnovejšega pisma članov sveta RTV. Pravijo, da se ministrica za kulturo vmešava v njihovo delo in hoče celo zamenjati vodstvo. Razne evropske države so se desetletja trudile, kako bi izdelale recept za sestavo sveta njihovih nacionalk, tako da ne bi prevladala ena sama politična opcija in da bi celo civilna družba prišla do besede. Tudi Slovenija je v zadnjih osemnajstih letih nekajkrat poizkusila. Vendar zakon, kakršnega je spisal Branko Grims in svet, kakršnega je sestavila koalicija Janeza Janše, je nesporno mojstrovina. Koalicija na oblasti je s pomočjo državnega zbora pretresla predloge in izbrala člane sveta popolnoma po lastnem okusu. Rešitev je obetala, da se je končno enkrat en predsednik vlade odločil poskrbeti za informiranje in za kulturo. In bo končno vse skupaj malo bolj organizirano. Nič od tega. Če natančno premislimo sestavo Janševega sveta RTV, je Janša pač prepustil NSi-ju in celo kar cerkvi nacionalno medijsko hišo. Ministrstvo za kulturo pa Novi reviji in spet več ali manj cerkvi. Rezultat je presenetil z ničelno rastjo naročnine, varčevanjem pri honorarnih sodelavcih in programi, ki ne prinašajo komercialnih dohodkov. Menil sem, seveda, da bo Borut Pahor takoj po prevzemu oblasti zamenjal politično postavljeni svet RTV-ja. Bilo bi nasilno, ampak bilo bi nujno. Menil sem, da bo ministrica za kulturo Majda Širca morda spesnila nov zakon o RTV-ju in spet zamenjala svet in upravo. Končno, kaj je za vlado pomembno, da se predsednik vlade dela finega ali da se nehamo pretvarjati, da je štiri leta Janševe vladavine bilo nekaj demokratičnega in vsaj normalnega. Potem me skrbelo za Majdo Širca, kdaj jo bo le Borut Pahor zamenjal. Vlada, ki niti grobo nedemokratično oblikovanega sveta RTV ne more zamenjati, je najbrž tipična slovenska vlada, ampak Evropa, ki dopušča, da imajo njene članice takšne nacionalne radiotelevizije, v ceno vinjet se pa nesramno vtika, se mi zmerno gnusi! In zdaj pismo pretresenih članov sveta RTV! Najbrž ne gledajo lastnega programa ali pa: morda si ne predstavljajo, da sta radio in televizija večini Slovencev tako rekoč edini medij. Jih pa razumem: če so se v štirih letih prepričali, da je slovenska kultura lahko brez težav enoznačna, oni sami pa predstavniki večine, potem lahko zahtevajo še ministrstvo za kulturo. Če ministrica za kulturo ne more spraviti v red RTV-ja, potem naj generalni direktor z Vasletom in Možino prevzame še ministrstvo za kulturo.
Tu seveda pridemo do istega vprašanja, kot ga je načelo televizijsko Omizje: ali je kulturno ministrstvo sploh potrebno? Če je to po proračunskih sredstvih majhno ministrstvo vedno primerno samo za pomiritev vsakokratnih manjših članov vladne koalicije in je tudi tokrat Borutu Pahorju prav prišlo, da je osrečil koalicijsko partnerico stranko »Zares«, potem se mi zdi pomen tega ministrstva precej zožen. Če je po velikem Janezu Janši, ki je s svojimi somišljeniki vsekakor suvereno posegel v medije in kulturo in vsilil svojo verzijo kulture, potem se novi predsednik vlade ne more delati, kot da se na kulturnem področju v zadnjih štirih letih ni zgodilo nič. Vsaj nekaj je prejšnji vladi potrebno priznati: snemala je filme, ki jih je običajno gledalo po pet tisoč gledalcev in naročala je patrie, ki z njimi potem ni zadovoljna.
Pač pa sta ministrica za kulturo Majda Širca in vlada zamenjali nadzorni odbor filmskega sklada. Pa direktorico. Oboje je v njuni pristojnosti. Filmski sklad si je nekoč davno izmislil Zmago Jelinčič Plemeniti in Filmski sklad nam tako jemlje še iluzijo, da bi morda vsaj v Jelinčiču kdaj našli rešitev za usodo ljubljene domovine! Če hoče država imeti filme, naj organizira pripravo in produkcijo filmov. Za to ne rabi ne filmskega sklada, ne zakonov, ne agencije za knjigo, ne dolgotrajnih in zapletenih razpisov, niti komisij, ki berejo scenarije, niti civilne družbe, potrebuje časopise, radio in televizijo, kjer bodo novinarji plačani, da o kulturi govorijo kritično. Niti film, niti gledališče, niti književnost, niti televizijski igrani program brez neodvisnih kritikov pač niso možni. Ker kultura ne more sama po sebi loviti stika s porabniki. Brez vsaj delne komercializacije pa nobena produkcija nima vrednosti, je preprosto odvisna od neznosnih uradniških oblik izgubljanja časa. Nekaj podobnega je bilo v fragmentih razbrati tudi v razpravi v oddaji »Omizje«, žal so nas pri tem popolnoma zasule druge neverjetne modrosti. Televizija, kakršna je danes, zmore samo eno obliko demokracije, to, da dovoljuje obširne replike tudi poslancem opozicije.
Kulturna ministrica, ki se ukvarja s filmom, ne pa s televizijo kot največjim možnim producentom in predvajalcem igranih vsebin, se zaradi mene lahko ukvarja tudi z dvesto pesniškimi zbirkami, ki vsako leto izidejo na Slovenskem. Demokracija zahteva pravno državo, vendar film za svoj obstoj poleg pravnikov in parlamentarne demokracije potrebuje tudi za silo demokratične množične medije.
V zadnjih osemnajstih letih se je na mnogih umetniških področjih zabrisala meja med profesionalci in ljubitelji: slovenski film je nehal težiti k profesionalnosti, ljubiteljski pa noče biti, književnost si želi profesionalnosti, pa zanjo ni pogojev, gledališče in glasba sta stlačena v čudaške rezervate, razliko med prijaznim civilno družbenim ljubiteljstvom in profesionalnimi izdelki, ki bi morda lahko proslavljali Slovenijo po vsem planetu, pa ne določa višina sredstev, ki jih uradniki odobrijo, pač pa samo in izključno kritični mediji.
Ta hip je najbolj nevarno, da nobena oblika kulture počasi nikogar več ne zanima, niti samih umetnikov in producentov. Če pristanemo na to, da države, kot je Slovenija, ne potrebujejo niti športa, niti kulture, smo nekaj malega že rešili.