Praznični fašisti in solidarnost

Oxford je prehitel Cambridge, pa ne le v veslaški tekmi osmercev, ampak tudi v znanosti – objavil je Priročnik o fašizmu, ki ga je uredil profesor Richard Bosworth. V njem je veliko strani namenjenih dogajanju v Jugoslaviji na koncu osemdesetih in v devetdesetih letih. Ne bomo ponavljali, kaj so o tem napisali, ker smo to (pre)živeli, zanimivo pa je opisati, kako so ta del priročnika sprejeli in komentirali pri naših najbližjih sosedih. Primerjave med režimom Slobodana Miloševića v Jugoslaviji, »ranjko« Jugoslavijo, Skupnostjo Srbije in Črne gore, samostojne Srbije in režimom Franja Tudjmana na Hrvaškem, so – kot je edino pravilno – uporabili v klasično propagandne namene, kot se spodobi za profesionalno, korektno in resnicoljubno novinarstvo. V priročniku omenjajo tudi Nedićevo Srbijo, najbolj zvesto Hitlerjevo zaveznico, in Pavelićevo NDH, najbolj zvesto Mussolinijevo zaveznico, pa dogajanja v Jugoslaviji po Titovi smrti in vojne, ki so pripeljale do rojstva novih držav. Posebej so analizirali vlogi takratnih srbskega in hrvaškega predsednikov. Oba sta v priročniku omenjena in ocenjena kot nacionalista in fašista – Milošević kot razbijaški, pravi fašist, Tudjman kot bolj »diplomatski«, mirni fašist. Razlika je, kot je komentiral novinar Jutarnjega lista Davor Butković, očitna. Milošević je bil pravi fašist, Tudjman je bil skoraj demokratičen fašist. Z Miloševićem se ni dogovarjal o tem, kako razdeliti BiH v vojni, ampak je to hotel narediti sporazumno (z Miloševićem, ne z Bosanci). Ker pa ni mogel skleniti sporazuma, je sprožil demokratsko fašistično vojno. Takšna propagandna strategija (ker to ni več novinarstvo, to je klasična goebbelsovska propaganda) ni karakteristična le za hrvaško, ali srbsko novinarstvo, ampak je prisotna tudi drugod, ker se poskuša zgodovina spremeniti, reinterpretirati. Ni namenjena razsvetljevanju dogodkov iz tistega, ampak zamegljevanju posledic nastalih v današnjem času. Posebej zdaj, ko se proslavlja protifašistična preteklost ter datumi zmagoslavja nad nacizmom in fašizmom. Ki sta še zmeraj prisotna tudi na tem ozemlju. Hrvaški ustavni sodnik Vice Vukojević je pred prvomajskimi prazniki mirno izjavil, da so se v Jasenovcu Judje, komunisti, Srbi, Romi in drugi pobiti, v resnici pobijali sami med seboj. Ustaši so ohranjali red, mir in skrbeli za spoštovanje zakonov. Jasenovac je bil, po Vukojeviću (njegov učitelj Franjo Tudjman, ki je fašist, vendar manjši kot Milošević, ker je njegova Hrvaška bila veliko bolj demokratska od Miloševićeve Srbije, pa je to v svoji knjigi Brezpotja povjesne zbiljnosti to dobesedno napisal), demokratično, samoupravno taborišče smrti.

Velike besede o svobodi in pravicah, družbenem soglasju in solidarnosti so postale skoraj resničnost. Tako se oglašajo moderni teoretiki družbenih dogajanj, kot sta Vukojević ali Rutar iz Infond Holdinga, ki enači »preganjanje tajkunov s holokavstom«, kar je nesramno, nespodobno in žaljivo za šest milijonov mrtvih Judov. In strinjanje z njihovimi morilci, ki so jih uničevali v imenu višje rase in nadčloveka in tisočletnega Reicha. Šest slovenskih tajkunov je uničilo samo ekonomsko substanco družbe ter brez dela in zaslužka pustilo več deset tisoč delavcev, »optimistično« pa napovedujejo novih devetdeset tisoč brezposlenih do koca leta. Zato ponujajo »drugo republiko«, v kateri bi bil holokavst ena od možnosti. Druga je brezpogojna poslušnost, podrejanje, v skladu z »ein Volk, ein reich, ein Fuehrer«.

V minulih prazničnih dnevih so bili lastniki, nadzorniki in upravniki na jadranju, igrali so golf in zato ni bilo nobenega stečaja, odpovedi delovnih razmerij, novih propadlih tovarn in novih brezposlenih. Le nekdo se je, še pred začetkom praznovanja, ko so ga obvestili, da je ostal brez službe, v garderobi obesil za radiator. Pet vrstična novička v črni kroniki. Drugi so solidarno šli – eni na klobase, golaž in pivo, drugi na jadranje, golf in globokomorski ribolov. Medtem so propadle SOS trgovine, namenjene revnim, Rdeči križ in Karitas pa organizirata zbiranje prispevkov, da bi revščino enakomerno porazdelila, ker – če je pravica biti različno bogat, potem se mora revščina enakomerno razdeliti in tu ni pardona! Tako kot obstajajo manjši in večji fašisti, tako mora biti tudi z bogatimi in revnimi.