Kongres Desusa

Razlike med zaposlenimi in upokojenci so znatne predvsem na področju politike. Zaposleni se nimajo časa ukvarjati s politiko. Razen, seveda, če so politiki. Ampak tudi v tem primeru je njihov čas med raznimi zasedanji in obiski na televiziji in v Bruslju precej omejen. Petsto petdeset tisoč upokojencev je enakomerno razporejenih po dvesto občinah. Upokojence najdemo povsod, ker upokojenci niso vezani na konkretno proizvodnjo, izvažanje in uvažanje, upokojenci bi pravzaprav lahko bili gibljivi del populacije, lahko bi se občasno premikali iz občine v občino, lahko bi povezovali pokrajine in lahko bi sodelovali z Evropo. Slovenijo obdajajo države, polne upokojencev, tudi v Evropi število upokojencev narašča, kaj naj to pomeni drugega, da ravno upokojenci lahko združujejo evropsko civilizacijo. Če samo pomislim, kako omejeni so brezposelni, ki morajo pač nenehno aktivno iskati zaposlitev, če se niti ne ustavimo ob dejstvu, da študentje pogosto študirajo daleč od doma in potujejo iz kraja v kraj, obenem pa so tudi precej obremenjeni s študentskim delom, pa če omenimo, da so zaposleni precej bolj kot upokojenci omejeni pri nakupovanju, športu in turizmu, vidimo, da je ravno povprečen upokojenec pravzaprav idealen potrošnik, problem je samo, da so ravno upokojenci tisti, ki so omejeni pri višini dohodkov. Torej morajo upokojenci nenehno varčevati ali se celo ukvarjati zgolj z golim preživetjem. Ti zadnji dejstvi pa sta ravno tisti, ki bi naj še bolj silili upokojence, da ravno oni prevzamejo v svoje roke skrb za okolje, razvoj, kulturo, šport in celo vzgajanje mladih generacij. Upokojenci niso več obremenjeni s strogimi pravili hierarhično urejenih industrijskih in uradniških struktur. Znanje, ki se jim je v dolgih desetletjih nakopičilo, lahko svobodno uporabljajo za ustvarjalno razmišljanje. Tu se pokažejo med-generacijske razlike. Ko so upokojenci zaposleni s politiko, z upravljanjem krajevnih skupnosti, športom, turizmom, se morajo s predšolskimi otroci in šolarji ukvarjati profesionalci. Verjetnost, da bi upokojenci prevzeli vojaške, gasilske, policijske naloge je nemogoča. Upokojenci zaposlujejo zdravstveni sistem, vendar so pri tem precej prepuščeni vlogi uporabnikov, nikakor pa ni možno, da bi ravno upokojenci z daljnosežno politiko preživljanja prostega časa poskrbeli za zdravje celotnega prebivalstva. Na primer tako, da bi vzpodbujali in organizirali zdravo športno in kulturno življenje za celoten narod. Živimo v državi dvestotih občin, kjer so poleg vseh redno zaposlenih nenehno zaposleni tudi vrtičkarji, šolarji, študentje, celo brezposelni, ki seveda aktivno iščejo delo, kot sem že prej omenil. Vendar, da bi se upokojenci, kot edini svobodni del naroda lahko politično udejstvovali, potrebujejo čvrsto nad-občinsko organizacijo. Ravno upokojenci potrebujejo pokrajine. Vprašanje je seveda ali šestnajst ali osem ali samo tri. Za kolikor že pokrajin se bosta vlada in državni zbor odločila, spet bodo v sistemu pokrajin delali profesionalci in spet ne bo nikjer pravega prostora za upokojence. Kdor se ukvarja s politiko, mora nenehno drezati v medije. Ampak mediji, kolikor že se nenehno množijo in rasejo, tako tiskani, kot elektronski, so zaposleni z vzpodbujanjem potrošnje, torej s komercialno dejavnostjo, že res, da so upokojenci primerni za nastopanje v oglasnih sporočilih, ampak vseeno je prisotnost mlajših osebnosti v oglasnih sporočilih prav tako in še bolj vznemirljiva. Edino, kar torej ostane upokojencem, če se nočejo prepustiti zgolj uživanju v civilnem življenju brez politike, je, da se združijo v politično stranko, hodijo na sestanke, popravljajo statute in programe, pripravljajo mitinge, okrogle mize, srečanja na pokrajinskih ravneh in celo kongrese. Manjši, udarni del upokojencev nima druge možnosti, kot da se spremeni v klasično stranko in zasede mesto tako v državnem zboru, kot v koaliciji in vladi. Pravzaprav je zanimivo, da stranka upokojencev, če hoče res zaščititi interese svoje ciljne skupine, nikoli ne more obstati v opoziciji, kaj šele izven državnega zbora. Ko pa je takšna stranka upokojencev formirana, se mora prilagajati partnerjem, ki se od nje kdaj pa kdaj razlikujejo. To prilagajanje vsakokratni koaliciji pritiska na možnost širokega razpravljanja o širokem spektru družbenih problemov: upokojenska stranka, če le hoče kaj iztržiti, se pravi, biti učinkovita, se mora omejiti na temeljne sklope. Se pravi, na pokojnine. Že za vprašanja zdravstva, zaposlenosti, organiziranja pokrajin, kulture, kaj šele okolja, ji nenehno zmanjkuje energije. V državi, kjer so upokojenci edina politično aktivna sila, je seveda težko pričakovati, da tudi vse ostale ne-upokojenske stranke, tudi niso pravzaprav stranke upokojencev. Tako kot si prav vse stranke delijo upokojence-volivce, da jih celo za upokojensko stranko ne preostaja, tako je jasno, da se tudi vse različne stranke od opozicije do pozicije, predajajo upokojenskim vprašanjem in nenadoma je v državi najvažnejše: kako varčevati, kako sredstva razporejati, kako preživeti. Ni toliko važno, kdo je predsednik edine formirane upokojenske stranke, vsi predsedniki vseh strank so pravzaprav predsednikih različnih jagodnih izborov slikovite množice upokojencev. Nenavadno je samo, da so se politiki prilagodili poziciji vseh tistih, ki pač lahko rečejo: aktivni časi, boj za proizvodnjo in višje dohodke so že davno za nami. So upokojenci družbi v breme? Ne, v breme družbi so politika in njeni mediji.