Južni tok resno ogroža Nabucco

Ruski plinski gigant Gazprom je z italijanskimi, bolgarskimi, grškimi in srbskimi podjetji dosegel dogovor o nadaljevanju projekta plinskega omrežja Južni tok ter za dvakratno povečanje njegove kapacitete. Namen projekta, ki ga podpira Kremelj, je nemotena dostava zemeljskega plina iz osrednje Azije in Rusije preko Balkana v osrednjo Evropo in Italijo. Sprva je bilo načrtovano, da bo po tem plinovodu, ki naj bi začel obratovati leta 2015, Rusija v Evropo letno poslala okoli 31 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina, toda petkov sporazum v Sočiju med italijanskim energetskim koncernom Eni in Gazpromom, to kapaciteto dvakratno povečuje in sicer na 63 kubičnih metrov zemeljskega plina na leto. "Večina tega plina bo nadomestila tistega, ki prihaja preko Ukrajine, nekaj pa bo tudi novega plina," je po podpisu sporazuma povedal Paolo Scaroni, prvi mož ENI-ja. Sporazum je bil podpisan v prisotnosti ruskega premiera Vladimirja Putina in italijanskega premiera Silvija Berlusconija.

Rusija sicer poleg Južnega toka načrtuje še Severni tok za dobavo plina Evropi, in tudi ta bo seveda obšel Ukrajino, ruski plin pa bo preko Baltiškega morja prispel direktno v Nemčijo.

Tako Moskva kot Bruselj pospešeno iščeta nove načine za dobavo plina Evropi, še posebej po cenovni vojni med Rusijo in Ukrajino v začetku tega leta, zaradi česar je januarja precejšen del Evrope dva tedna šklepetal od mraza. Toda Evropska unija ni navdušena nad ruskimi načrti in je Moskvo večkrat obtožila, da svoje rezerve zemeljskega plina uporablja kot politično orožje. Evropska unija, ki iz Rusije dobiva četrtino zemeljskega plina, ima dovolj odvisnosti od ruskega plina in zato podpira gradnjo plinovoda Nabucco, ki bi potekal bolj zahodno od osrednje Azije in obšel tako Rusijo, kot tudi Ukrajino, ter plin Evropi dostavil preko Turčije. Toda tudi pri Nabuccu ne gre samo za denar, je po drugi strani prepričan ruski gigant Gazprom. V izjavi za javnost so zapisali: "Dejavnosti okoli Nabucca so zagnali politiki, predvsem tisti preko Atlantika, saj gre za politični, ne pa ekonomski projekt." In dejstvo je, da Nabucco podpirata EU in ZDA kot dolgoročni projekt za zmanjšanje odvisnosti od ruskega zemeljskega plina.

Toda projekt Nabucco, 3.300 kilometrov dolg plinovod, ki naj bi stal skoraj 8 milijard evrov, se, kot je znano, otepa s precejšnjimi težavami, saj med državami članicami Evropske unije o tem plinovodu ni popolnega soglasja, še večja težava pa je, da za ta plinovod ni zagotovil azijskih držav, da bodo imele sploh dovolj plina za delovanje plinovoda. Trenutno je zagotovljena le petina potrebne količine za njegovo delovanje. Prvi mož ENI-ja Scaroni je dejal, da lahko v tej fazi Nabucco računa zgolj na plin kaspijske države Azerbajdžan. "Evropa porabi 600 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto, Azerbajdžan pa ga lahko Evropi pošlje le 10 milijard kubičnih metrov, kar je seveda nič, če govorimo o zanesljivosti dobave plina Evropi," je bil neusmiljen Scaroni.

Petkova pisna zaveza Južnemu toku nekaterih držav, med drugim tudi Italije, preko katerih bi bil speljan  "plinovod za Evropo", pa je prihodnost Nabucca postavila še pod večji vprašaj.

Še toliko bolj, ker se srečanje trojke EU ter nekaterih azijskih držav v začetku tega meseca v Pragi ni končalo s trdnim dogovorom o zagonu projekta Nabucco. Dogovor v Pragi naj bi začrtal prve korake k izgradnji novih plinskih povezav z Azerbajdžanom, Egiptom, Gruzijo, Irakom, Kazahstanom, Turčijo, Turkmenistanom in Uzbekistanom. Toda sporazum, precej oslabljeno verzijo od prvotno zamišljene, so podpisale le štiri države; Azerbajdžan, Gruzija, Turčija in Egipt, in sicer naj bi izvozniki plina zgolj sporočili koliko zemeljskega plina in nafte lahko zagotovijo izključno za potrebe Evropske unije. Deklaracije pa niso podpisali Kazahstan, Turkmenistan in Uzbekistan in sicer zaradi pritiskov iz Rusije.

Turčija, na čigar ozemlju bi ležala več kot polovica načrtovanega plinovoda Nabucco, in je do zdaj za tranzit zahtevala pristojbino, kot tudi 15 odstotkov transportiranega zemeljskega plina po diskontni ceni, pa se je tem 15 odstotkom na vrhu v Pragi odpovedala in napovedala podpis tranzitnega sporazuma z EU za 25. junij v Ankari.

Poleg Nabucca EU stavi še na plinovoda Beli tok in ITGI. Za vsemi tremi projekti stojijo predvsem komercialna podjetja; ITGI - medsebojna povezava Turčija-Grčija-Italija, podpirata italijansko energetsko podjetje Edison in grško podjetje Depa. Po 800 kilometrov dolgem plinovodu preko omenjenih treh držav bi zemeljski plin prihajal v Evropsko unijo. Ta plinovod naj bi bil končan leta 2012 in bi zagotavljal 8 milijard kubičnih metrov zemeljskega plina na leto. Evropska unija je za izgradnjo tega plinovoda obljubila 100 milijonov evrov, načrtovana skupna vrednost projekta pa je 500 milijonov evrov.
Projekt Beli tok, ki naj bi zemeljski plin transportiral pod Črnim morjem od Gruzije do Ukrajine ali direktno do članice Unije Romunije, naj bi začel obratovati leta 2016, po njem pa bi na leto poslali 8 milijard kubičnih metrov plina, ta količina pa naj bi se do leta 2030 početverila.

Vsi trije evropski projekti so seveda neposredna konkurenca Gazpromu, ki pa trenutno v plinski "tekmi" zmaguje. Po petkovih podpisanih sporazumih, mu za popolno zmago manjkata le še zagotovili iz Slovenije in Avstrije.