Zakladnice znanja
© Arhiv Monitorja
Ko naletimo na neznan pojem, kadar smo pozabili, za kaj točno gre, kadar smo v dvomih, ni boljšega orodja, kot pogledati v enciklopedijo. Tako kot marsikaj v današnjih časih, je tudi na tem področju internet za vekomaj spremenil način, kako iščemo razlage pojmov. Toda ali res iščemo na pravem koncu? Kajti internet ponuja še precej več kot vsem znano Wikipedio.
Enciklopedije imajo v marsikaterem življenju prav poseben pomen. Za marsikoga so še vedno najpomembnejše zakladnice znanja, zadnji razsodnik, vodnik do resnice, dejstev, definicij, podatkov, referenc. Marsikje so v papirni obliki še vedno ena od osrednjih knjižnih zbirk v dnevni sobi, kabinetu, celo delovnem prostoru. Pogosto so to monumentalna dela, plod dolgih let prizadevanj skupine profesionalcev, ki so vsako definicijo preučili, zapisali, še enkrat preverili. Za marsikoga dobesedno življenjsko delo.
Tako je bilo nekoč. Danes je internet vse to postavil na glavo. No, skoraj, vsaj ponekod. Kajti tisti, ki prisegajo na profesionalni pristop in konservativno preverjanje dejstev, tudi v internetu počnejo enako kot pri papirnih izdajah enciklopedije. Le da so tokrat posamezna gesla obdelana in objavljena neprimerno hitreje, precej preden bi sicer založniki natisnili papirnato izdajo.
Toda internet je omogočil še druge možnosti. Enciklopedije so se odprle skupnostim, vsebine lahko prispeva dobesedno vsakdo. Čeprav je lahko to včasih tudi sporno, celo zlorabljeno, ne gre spregledati tega, da množice lahko prispevajo in obdelajo precej več informacij kot zgolj peščica profesionalcev. Prav tu pojem internetne skupnosti še kako pride do izraza.
Ta koncept je uveljavila predvsem največja enciklopedija ta hip, priljubljena Wikipedia. Projekt, ki sta ga leta 2001 začela Jimmy Wales in Larry Sanger, je doživel v manj kot desetletju nepričakovan uspeh. Za razliko od tradicionalnih enciklopedij je Wikipedia brezplačna, upravlja jo neprofitna organizacija. Temelji na prispevkih prostovoljcev, še več, opise gesel lahko spreminja oziroma dopolnjuje vsakdo, ki obišče spletno enciklopedijo.
Rezultati so seveda fenomenalni. V času pisanja tega članka je bilo v angleški različici enciklopedije 2.827.634 člankov oziroma gesel, nekaj magnitud več kot pri največjem zasledovalcu. Hitrost dodajanja novih gesel? Recimo tako – med pisanjem članka je bilo od večera do jutra dodano 324 novih gesel. Gre za resnično živo storitev, ki se nenehno posodablja. Pa ne samo to, Wikipedia je že zdavnaj prerasla jezikovne ovire in je na voljo v 250 različnih jezikih, tudi slovenščini, skupno v vseh jezikih pa ima več kot 8 milijonov gesel. V našem delu neprofitne enciklopedije, ki je začel obratovati že leta 2002, se je doslej nabralo 74.652 člankov. Vsak dan nastajajo novi.
Prav velika osveženost podatkov je najbrž poglavitni razlog, da je Wikipedia dosegla tak uspeh. Zanimivo, da tu ne iščemo samo po zgodovinskih podatkih in starih razlagah, temveč pogosto iščemo prav nasprotno – razlago nekega povsem novega pojma, izdelka, koncepta, dogodka ali česa tretjega. Pogosto smo lahko prav prijetno presenečeni in zelo sveže podatke najdemo že v prvem poizkusu.
Pa Wikipedia ni bila prva, ki je začela izkoriščati moč interneta. Prvi poizkusi segajo v leto 1993, ko je skupina uporabnikov Useneta začela projekt Interpedia. Leta 1999 je znameniti Richard Stallman objavil svoj projekt Gnupedia. Kasneje se je pojavila NuPedia, iz nje pa se je nato razvila Wikipedia.
Še pred prihodom internetnih enciklopedij so zakladnice znanja naredile vmesni korak – Microsoft (Encarta) in znamenita Encyclopedia Britannica so svoja dela dolga leta (in tudi zdaj) objavljali na nosilcih CD-ROM, kar je bilo le rahlo bolj posodobljeno (praviloma enkrat na leto) kot tiskane izdaje, a je zato ponudilo precej lažje iskanje. Po uspehu spletnih enciklopedij sta obe družbi začeli objavljati tudi spletne različice, ki pa nekako ne uspevajo tako kot danes bolj znani brezplačni vzornik. Na žalost je uspeh največjega, delno podkrepljen z gospodarsko krizo, kot kaže, že terjal prvo žrtev – Microsoft se je prav nedavno odločil, da bo proti koncu leta opustil projekt Encarta. Škoda.
Pot do znanja
