Zgodovina, učiteljica, ki ji ne verjamemo

Turški predsednik Gül je zadovoljen, da se predsednik Slovenije imenuje Türk, nikakor pa ne ve nič o tem, kako grdo so naši predniki ravnali s Turki! Res so bili Turki iz časa turških vpadov bolj iz Bosne in Srbije kot iz Male Azije, res so jih fevdalci pogosto poklicali na pomoč ravno v času kmečkih uporov, vendar je tudi res, da so naši predniki stoletja v imenu krščanstva ovirali prodor Turkov v Srednjo Evropo. Naš predsednik nadaljuje sijajne dosežke naše (t.j. Ruplove) diplomacije: medtem ko se Sarkozy in Merklova odločno upirata prihodu Turčije v Evropsko unijo, se Türku seveda zdi prisotnost Turčije v Evropi nadvse na mestu. Sarkozy in Merklova sledita strahovom iz preteklosti. Vse devetnajsto in potem še večino dvajsetega stoletja so bili Francozi in Angleži tisti, ki so iz Otomanskega imperija trgali državo za državo. Nemci in Avstrijci, pri tem ne smemo pozabiti, da smo tudi mi bili del avstro-ogrskega cesarstva, pa sta skozi dve stoletji noreli v sovraštvu do Francozov in Angležev.  In zakaj neki? Zato, ker so Francozi in Angleži posedovali številne kolonije, Nemčija pa jih po lastnem mnenju ni imela dovolj, Avstro-Ogrska se je pa uspela okoli leta 1868 dokopati zgolj do Bosne in Hercegovine, kar je kasneje pripeljalo do prve svetovne vojne. In do nastanka naše nekdanje Jugoslavije in celo do pojava Josipa Broza Tita. Danes v Sloveniji seveda že dolgo nimamo več zgodovine, razpršili smo jo. Časopisi nam jo vsak dan usmrajujejo z novimi interpretacijami, novim generacijam se ne sanja prav nič več, na koncu se bo komu zdelo, da si je koncentracijska taborišča izmislil in jih potem propagiral pisatelj Boris Pahor!
Moj stric Janko je bil star osemnajst let in hodil je v zadnji letnik politehnične šole nekje v Avstriji, ko so mu dali pisati test iz matematike, odlično se je odrezal in takoj so mu povedali, da je s tem maturiral, kar je bilo čudno, bil je šele mesec februar, nato so mu predlagali, naj se vpiše v oficirsko šolo, ker ta šola traja nekaj časa, medtem pa se bo (prva svetovna) vojna že končala, takrat so se namreč avstro-ogrske sile prebijale skozi Bosno in Srbijo na Kosovo in v Albanijo. Stric Janko je nasedel: čez tri mesce je že imel lastno topovsko baterijo na soški fronti in v dveh letih in nekaj mesecih je dosegel sijajne rezultate pri »uništavanju neprijateljske žive snage«, kakor so je strokovno reklo njegovemu početju v neki kasnejši, nam nekoliko bolj znani armadi. Stric Janko ni imel nič proti Italijanom. Še več, menil je, da bi se morali Italijani in Avstrijci nekako sporazumeti, ne pa da Sicilijanci in podobni skušajo priključiti italijansko manjšino iz avstrijskih pokrajin. Stric Janko je menil, da so Italijani zgolj žrtve podlih Angležev in Amerikancev, ki so jih naščuvali proti Avstro-Ogrski. Zato mi je, kakšnih štirideset let kasneje ob vsakem srečanju predaval o izohipsah Goriških Brd, pa o tehnologiji topov in o obnašanju topov na kraškem terenu, najbolj je pa sovražil Ernesta Hemingwaya, ameriškega novinarja, ki je vozil italijansko reševalno vozilo na soški fronti, potem pa še pisal ničvredne romane, ki nas prepričujejo, da sta seks in ljubezen bila na soški fronti najvažnejša! Še preden je stric Janko pri manj kot enaindvajsetih letih postal major v rezervi, je ob nekem obisku Kobarida v gostilniški družbi častnikov zvedel, da njegova prizadevanja kvarijo igro: »Ni naloga avstro-ogrske armade, da italijanskemu kralju vsak dan z dragimi granatami pobije nekaj sto ribičev, obiralcev oljk, viničarjev, tekstilnih delavcev in podobne uporne sodrge.  Naj si jih pobija sam, če mu gredo na živce! Ker medtem naši dunajski socialni demokrati snujejo odstavitev cesarja in nacionalisti po raznih delih cesarstva načrtujejo – bog ne daj! – lastne države!" Stric Janko je zgrožen ugotovil, da njegovi kolegi bolj sovražijo lastne vojake, kot pa nasprotnike. Stric Janko takrat nikakor ni ocenil, da je soška fronta zgolj čisto navaden genocid, »iztrebljanje nezaželenega delovnega ljudstva in raznih neprijetnih manjšin«. Pač pa je zaslutil, da utegne velesila Avstro-Ogrska razpasti, Slovence bodo pa Angleži in Francozi podarili kakšnim nevarnim nekdanjim turškim podložnikom, Bosancem, Srbom in Albancem. Kar se je tudi dogodilo.